V Pomurju premoremo čisto pravi živalski vrt. Družina Mitev je v Boračevi uredila dom za več kot 315 živali.
Idejni vodja živalskega vrta Tomi Mitev, je ponosen na svojo skoraj 350-člansko družino. Sprva le hobi, ribnik in vikend s kakšno ovčko in osličkom je kmalu prerasel v čisto pravi živalski vrt, ki je lociran na več kot treh hektarjih zemlje v Boračevi. Ime za živalski vrt je zloženka imen treh otrok in sicer Sinaj, Kalina in Luna. Tudi otroci z vesejem pomagajo očetu in materi, ki sta ob tem še redno zaposlena. Kot nas opomni Tomi ni nič težko, če si res želiš in imaš rad živali. »Zdi se mi, da nam uspeva le z božjo pomočjo.«
Slovenija ni naklonjena dejavnosti
V živalskem vrtu je poleg domačih živali moč videti tudi ogromno eksotičnih. Prve so bile papige, zatem so pripeljali nosate medvedke iz Južne Amerike, afriške ježevce, kenguruje iz avstralske Tasmanije, kapibare iz Južne Amerike, kamele in opici, ki sta te dni poskrbeli za posebno veselje z naraščajem. A pot do pridobitve vseh papirjev je bila trnova, saj država v nobenem primeru ne pomaga pri pridobitvi. Kot nas opozori Tomi, si fizična oseba ne more omisliti za domačo žival opice. »Kot prvo je potrebno registrirati živalski vrt. Zatem ARSO nadzoruje minimalne pogoje, kar spet prinese izponjevanje kup dokumentacije, saj je potrebno milijon dovoljenj. Dovoljenje za prikazovanje, dovoljenje za gojenje, prestati oceno možnosti pobega in še bi lahko našteval.« Doda še, da se vsak ta papir seveda plača.
Odobrena ustanova za uvoz eksotičnih živali
Sikaluzoo je poleg živalskega vrta v Ljubljani, edina odobrena ustanova za uvoz opic v Sloveniji. »Pri pridobitvi določenih dovoljenj in doseganju direktiv za uvoz eksotičnih živali, ki jih je ogromno, nam v veliki meri pomaga VURS, izpostava Murska Sobota. Saj rabiš dva dni, da vse papire prebereš, da razumeš te birokratske zadeve pa je potrebno še ogromno potrpljenja in let. Brez VURSA bi bilo vse to nemogoče. Marsikdo bi že zdavnaj obupal.«
Stroški na plečih lastnika
Država tovrstne dejavnost, ki je lahko za regijo tudi ugodna turistična niša, finančno ali kako drugače ne spodbuja, s kupi birokracije delo zgolj otežuje. »Žalostno, da ima država denar za reševanje posledic na vseh področjih, za spodbujanje razvoja regije ali turiza pa denarja vedno zmanjka. Žalostno tudi, da nam ne pomaga niti krajevna skupnost, niti občina.« Ob tem doda, da vse stroške krije družina sama. »Če bi na čas, ki ga porabim z živalmi gledal kot na strošek, bi bili le ti vrtoglavi. A z ženo hodiva ob tem še v službo, tako da vsaj nekaj denarja imamo, a se moramo marsičemu kot družina odpovedati«
Želja po terariju
Na dokup zemljišča v Sikaluzoo ne računajo, a ko bo sprejet Občinski prostorki načrt, želijo zaprositi še za gradbeno dovoljenje. »Zelo si želim, da bi lahko uredil terarij. Pripeljal bi legvane in kače. Zgraditi želim tudi rastlinjak. Za najmlajše bi želeli pripeljati kakšne veverice. Ravno tako za želvo velikanko z Galapagosa, ki je trenutno v domači garaži, je potrebno izgraditi primeren prostor.« Da bi v Pomurje pripeljal medveda ali tigra ne razmišlja, saj je za tako velike živali potrebno ogromno prostora. »Raje živali nimam, kot da jim ne zagotovim primernega prostora. Kot velja rek: najprej štalca, pol pa kravca.«
Sikaluzoo v Boračevi je odprt ob petkih in čez vikend. Družina pa je gostov, ki s simbolično ceno za vstopnino pomagajo pri nakupu hrane za živali, vesela tudi ob praznikih kot bo jutrišnji.
