Prva jugoslovanska duhovnica, poročena, mati treh hčera in babica petim vnukom o ženskem duhovništvu, homoseksualnosti in prihodnosti cerkve.
Jana Kerčmar, prva od petih otrok v delavski družini, pravi, da o duhovništvu ni razmišljala vse do konca srednje šole, ko jo je navdušil duhovnik v domačem kraju Modra na Slovaškem. Kljub začetnemu nasprotovanju okolice in tudi učiteljev v srednji šoli, da bi šla študirat teologijo, je vztrajala in ji sedaj ni žal. Duhovniški poklic v evangeličanski cerkveni občini Gornji Petrovci opravlja že 35 let.
Prva duhovnica v Sloveniji in takratni Jugoslaviji
Ob študiju na Slovaškem je spoznala svojega bodočega moža Vilija, prav tako duhovnika. Spomni se začetkov, ko sta se srečala s pogledi: »Jaz sem postala rdeča kot paprika.« Po začetni sramežljivosti in druženju sta postala par in se leta 1976 na Jurjevo poročila. Naslednjega leta je z majhnim kovčkom prišla v Slovenijo in 1. julija 1978 že bila redno zaposlena. Tako je bila prva duhovnica v Sloveniji in tudi prva duhovnica v Jugoslaviji. Kot pravi, je bilo na začetku kar nekaj nezaupljivosti oziroma radovednosti predvsem s strani katoličanov. Vendar so se ljudje hitro navadili na žensko duhovnico. Tudi sama se je na življenje v Prekmurju hitro navadila, saj je mentaliteta ljudi tukaj podobna kot na Slovaškem. Edini problem je na začetku bil jezik, saj so se na tem področju pogovarjali v prekmurščini, televizijski program je bil v hrvaškem jeziku, knjige pa je brala v slovenščini. »Tako sem na začetku govorila v treh jezikih,« doda smeje.
Nihče ni popolnoma brez greha
Ženska duhovnica lahko da vernikom ravno toliko kot moški duhovnik, odvrne na nasprotovanje papeža Frančiška ženskim duhovnicam. Zdi se ji nerazumljivo, da katoliška cerkev tako zavrača žensko duhovništvo. Kot pravi »ravno Marija bi lahko bila prva duhovnica« in dodaja, da žensko duhovništvo ni prepovedano s svetim pismom.
»Od najmanjšega vernika pa vse do spoštovanega papeža, nima nihče toliko moči, da bi sto odstotno izpolnjeval Božje zapovedi,« pravi o svetnikih in dodaja, da nihče ni popolnoma brez greha, vsi imamo slabosti, človeške napake, katere smo podedovali po Adamu in Evi. "Torej grešnik ali pa nevreden oltarja ni samo ženska, če si priznamo, smo včasih nevredni oltarja čisto vsi."
»Pred Bogom smo vsi enaki,« pove o homoseksualcih
»Kot verniki in kristjani nimamo pravice obsojati,« odgovori na vprašanje o homoseksulcih, čeprav prizna, da je 'še iz drugih časov' in da zato zakon istospolnih po njenem osebnem mnenju "ni naraven". Naravno je tisto, kar nam je dal Bog, mož in žena. A ob tem dodaja, da moramo biti človeški - s človeškega vidika pa smo pred Bogom vsi enaki, »Tudi Bog jih verjetno sprejema takšne, kakršni so. Bog nas je učil samo, da smo pošteni, prijazni in dobri," pravi.
Mama trem hčeram in babica petim vnukom
Leta 1980 se je rodila prva hčerka Jana, ki je šla po stopinjah staršev in tudi sama postala duhovnica. Srednja hčerka Miriam, poročena s teologom iz Slovaške, je končala študij umetnostne zgodovine, vendar je zdaj slaščičarka, kar je njena strast že od mladosti. Najmlajša hčerka Alenka, rojena leta 1984, je vzgojiteljica in živi na Slovaškem. Vse tri hčere so poročene in mamice. Za njihovo celotno družino velja, da duhovništvo ni poklic, ampak način življenja.
Prihodnost cerkve je odvisna od ljudi in od razmer
Pravi, da jo laži in sprenevedanja vodilnih tako v državi kot tudi cerkvi jezijo. A kot pove, smo prav ljudje tisti, ki dajemo podobo cerkvi, državi, življenju in svetu nasploh. Če bi se ljudje spremenili in bolj stremeli k prijaznosti in poštenosti, bi bilo veliko manj problemov, saj si to želi tudi Bog. In to si želi tudi sama.
