Eden najbolj branih slovenskih pisateljev nam je povedal o kulturi v pokrajini ob Muri in kulturni dovzetnosti Pomurcev, programu EPK ter političnim motivom glede ukinjanja Ministrstva za kulturo.
Znani prekmurski pisatelj Feri Lainšček, ki živi in ustvarja v Murski Soboti, se lahko pohvali z obsežno bibliografijo, ki obsega preko sto knjižnih enot, številna so prevedena v tuje jezike. Spada med najbolj brane slovenske pisatelje in avtorje katerega literarna dela so doživela največ filmskih priredb, nenazadnje je prejemnik številnih nagrad (Prešernov sklad, dva Kersnika, Večernica, nagrada Sklada Vladimirja Slejka,...). Ob obeležitvi državnega kulturnega praznika je prekmurski pisatelj spregovoril o umestitvi kulture v regiji, dotaknil pa se je še aktualnega političnega vprašanja glede ukinitve Ministrstva za kulturo.
Ste eden redkih kulturnikov v Pomurju, ki se preživlja izključno s kulturo. Kako ocenjujete splošno stanje kulture in odziv Pomurcev na delo kulturnikov?
Kultura je dovolj širok pojem, da vaši ugotoviti lahko pritrdim. Je pa tudi res, da je Pomurje zame zdaleč premajhno tržišče, pretežno torej služim drugje, zato včasih pikro rečem, da tukaj pravzaprav samo trošim. Kar pa zadeva drugi del vprašanja, moram reči, da o teh rečeh zelo nerad govorim na splošno. Iz Pomurja, recimo, izhaja veliko izjemnih umetnikom, kar nekaj jih tu tudi živi in ustvarja, če bi se naše skupno življenje merilo samo po njihovih dosežkih in referencah, bi gotovo morali reči, da je Pomurje nadpovprečno razvito in uspešno. Ali rečeno drugače, če bi bili v državi in tujini primerjalno tako uspešni tudi naši podjetniki, gospodarstveniki in politiki, bi bilo Pomurje gotovo že zdaj visoko razvito. Toda, to je seveda logika, ki jo večina ne vidi in je tudi ni pripravljena sprejeti. Verjetno prav zato vsi ti ustvarjalni potenciali tudi niso vsajeni v naša razvojna prizadevanja. Še celo turizem, ki bi lahko na ta način pridobil veliko dodane vrednosti, razvijamo na zastarel in neinventiven način. Največ kar smo s področja kulture morda vanj še sposobni vključiti, je folklora in etnološka dediščina.
Kako ocenjujete kulturno stanje v Pomurju napram vsebinam v Sloveniji? Kam bi umestili Pomurje na kulturni karti Slovenije?
Številni ustvarjalci, ki izhajajo iztega okolja, ali so z njim na kak način povezani, v širšem okolju dosegajo izjemne vrednosti in tudi na področju dogajanja mladinske kulture se ob takih primerjavah imamo kaj pokazati. Veliko slabša je slika, ko se ozremo po institucionalni kulturi, ali ko pogledamo v mehanizme njene organiziranosti. Takrat seveda takoj tudi moramo reči, da je t.i. kulturna birokracija marsikje povsem zatajila, da so sistemske rešitve na lokalnih ravneh povsem neustrezne in da mnoge občinske politike prinašajo na površje kvečjemu tretje razrednost, ali pa včasih še tega ne. Toda, to niso bolezni, ki bi bile neozdravljive. Le v primerljiva okolja, ki so na tem področju veliko bolj uspešna, bi bilo treba pogledati in se kaj naučiti.
Kot dobitnik letošnje občinske nagrade za delovanje na področju kulture, kako ocenjujete obrazložitev komisije, da se odloči za vas in vaš doprinos v kulturi? Kaj vam predstavljajo kulturne nagrade?
Nagrado razumem predvsem kot priznanje mojim delom, v katerih tematiziram življenje v mestu Murska Sobota in okolici. V romanih Raza, Ločil bom peno od valov in Muriša sem izpisal nekatere poglede in vidike, ki se jih do tedaj niso dotikali in verjamem, da je zgodba o Soboti in Prekmurju zdaj za spoznanje bolj razčlenjena.
Kako ocenjujete programsko vsebino in število dogodkov v okviru Evropske prestolnice kulture v Murski Soboti?
Delež partnerskega mesta Murska Sobota v dogajanju Evropske prestolnice je je sestavljen iz več segmentov. Zajema nekaj že utečenih vsebin, ki bodo v tem času pomembno obogatene in nekaj novosti, ki se jih prav tako veselim. Res pa pogrešam le večjo udeležbo mladih in mi je zelo žal, da Mladinski informativni in kulturni klub Murska Sobota ni vključen s kako veliko eksplozijo svojega dogajanja, saj menim, da so prav njegove vsebine v tem okolju v marsičem presežne in referenčne tudi v širšem prostoru.
Kot dobitnik letošnje občinske nagrade za delovanje na področju kulture, kako ocenjujete obrazložitev komisije, da se odloči za vaš doprinos? Kaj vam predstavljajo kulturne nagrade?
Nagrado razumem predvsem kot priznanje mojim delom, v katerih tematiziram življenje v mestu Murska Sobota in okolici. V romanih Raza, Ločil bom peno od valov in Muriša sem izpisal nekatere poglede in vidike, ki se jih do tedaj niso dotikali in verjamem, da je zgodba o Soboti in Prekmurju zdaj za spoznanje bolj razčlenjena.
Ob praznovanju letošnjega kulturnega praznika ne gre mimo vprašanja glede ukinitve pristojnega ministrstva. Ali ima slovenska kultura zadostno politično in finančno podporo v primeru ukinitve Ministrstva za kulturo in delovanju pristojnih organov v okviru nižje rangiranih institucij (sekretariata)?
Ob državnem kulturnem prazniku tokrat žal ne bo šlo brez politike. A je že tako, da se v tem času in prostoru malo kdo zaveda, da je ministrstvo za kulturo pri Slovencih državotvorno ministrstvo. Še manj pa seveda pomisli, da je v sodobnem času tudi in predvsem razvojno ministrstvo. O državotvornosti kulture pri Slovencih zdaj niti ne želim izgubljati besed, saj o tem tako rekoč vsi vemo vse. Gre samo za to, ali nam je to sploh pomembno in ali nas samostojna slovenska država sploh še zanima. Če smo, recimo, mladi ekonomist, turbo kapitalist ali ultra liberalec, nas seveda ne zanima, za svoje dobro bomo namreč mirno prodali tako državno premoženje, kot tudi slovensko dušo.
No, ta slovenska državna politika, ki zdaj kulturi snema čin, ali jo pač z ravni ministrstva spušča na raven sekretariata, žal ne vidi še nečesa, kar je vsaj enako bistveno in kar bi nam v bistvu lahko še kako pomagalo. Zelo jasno je namreč, da ta politika, ki se zdaj loteva tudi družbenih razvojnih vprašanj, kulturo še zmeraj dojema na zastarel, arhaičen, tradicionalen način in v njej vidi predvsem porabo. S stališča razvoja sodobne družbe je to seveda povsem zgrešeno. V postmodernem svetu, v novih razvojnih paradigmah, v družbah, ki ustvarjajo z visoko dodano vrednostjo, je tudi kultura generator razvoja, saj je žarišče novih idej, novih pogledov in novega doživljanja sveta. Naši politiki, ki očitno ne razumejo, da se moderni svet vrti z vse večjo naglico, še zmeraj mislijo, da se da tu in zdaj preživeti z varčevanjem, namesto z razvojem, produkcijo, napredovanjem, modernizacijo in inovacijo. Kulturo potiskajo vstran s populističnimi in širokim množicam ustrežljivimi floskulami o varčevanju, niti slučajno pa se ob takem zastarelem razvojnem konceptu ne zavedajo, da so s tem v bistvu izpregli pomembnega vlečnega konja.
Ali je Prekmurje hermetično zaprto glede kulturni dejavnikov, ali gre za ohranjanje tradicionalnih kulturnih pojavov?
Odvisno, s kakega zornega kota na to pač pogledamo. So momenti, zaradi katerih lahko rečemo, da ta prostor niti slučajno ni zaprt in zamejen. Prekmurje je, recimo, z izjemo ljubljanske, tista slovenska pokrajina, v kateri je bilo posnetih največ celovečernih igranih filmov. Je eno večjih slovenskih dogajališč metal glasbe, pa svojevrstno evropsko stičišče izraznega plesa, vsakoletni gostitelj slovenskih mladinskih pisateljev, pa še marsikaj bi se našlo. Zakaj to okolje z vsemi temi energijami ne zadiha dovolj, jih povsem ne posvoji in se navsezadnje ne okoristi z njimi, pa je seveda drugo vprašanje. Toda, to nekako ni več vprašanje za pisatelja, temveč morda za sociologe in najrazličnejše dušeslovce. Umetniki namreč že po definiciji nismo tisti, ki bi se oklepali tradicionalnih pristopov in vrednot.
Katere so vaše prve izkušnje z resnejšo kulturo, pisanjem besedil?
Na to, da mi je pisateljevanje danes lahko način življenja in da navsezadnje lahko z njim tudi dostojno preživim, je zagotovo najbolj vplival uspeh mojega prvega romana. Bil je to roman Peronarji, ki je izšel leta 1982, lani pa je bil tudi ponatisnjen.
V kakšni meri vpliva »ravnica« na kulturno razpoloženje in stanje duha tukajšnjih prebivalcev? Kako vpliva na vaša dela?
Naši panonski sentimenti so gotovo prepoznavni, naša kolektivna duša se v nekaterih odtenkih pač razlikuje od alpskega, ali pa, recimo, mediteranskega doživljanja sveta. V delih ustvarjalcev, ki tak genius loči zavestno, ali pa morda tudi podzavestno vpeljujejo v svoje ustvarjanje, je to gotovo čutiti. Sam vsekakor sodim mednje, čeprav je tudi res, da sem ustvaril že veliko del, v katerih se teh in takih sedimentov sploh ne dotikam.
