Arbitraža: Mirišče je slovensko, dobili tudi dostop do odprtega morja

Joško je sigdar biu na hrvaškon , glih tak kak tista vojašnica na Trdinovon vrhi. Glih tak kak hrvati smo si tudi mi lastile nekaj ka je nej naše. Zdaj upam ka de že ednouk mer okouli tej teme s kero so samo narod kregali.

Sam se bolj bojim, da bodo vsi veliki igralci modro tiho. In ne bo nič iz tega. Slovenija je pač premalo pomembna. Upam, da se motim. Tudi ta prehod na odprto morje je bolj tako.

Tako na hitro, čeprav bodo pravniki še premlevali razsodbo si verjetno napisal vse čisto točno.

Vseeno, kar smo dobili s razsodbo smo dobili, kar izgubili, izgubili. Popolnoma po nepotrebnem je leta 1994 dal Bavčar pomakniti hrvaško mejno kontrolo za nekaj kilometrov v dolino in takrat smo si verjetno zapečatili usodo. Če tega ne bi bilo... močno dvomim, da bi Hrvati toliko silili na Dragonjo.

Kar je, je... ampak za Jorasa in še nekatere... je to pogubna odločitev mednarodnega sodišča. Zdaj je na vladi, da res nekaj naredi za te ljudi in ne samo, da hodijo naokrog in dajejo morda lažno upanje za te ljudi.

Po tistem začetnem navdušenju, saj smo ohranili Mirišče in dobili 80% Piranskega zaliva in dobili takšen ali drugačen dostop do odprtih morskih meja, je danes že sledilo streznjenje - pri meni sigurno, verjetno pa še pri mnogih državljankah in državljanih.

Mi SMO IZGUBILI predvsem LJUDI!!! Ljudi, za katere politiki ni bilo kaj prida mar nikoli, pa jim ni tudi danes. Težko verjamem... da bodo poskrbeli za te ljudi. Za Razkrižje niti nisem vedel, da obstaja taka možnost, za tiste zaselke ob Dragonji pa baje (tako Vlasta Jeseničnik včeraj na RTV SLO) pa nekako ni nihče "vedel" do 1994 leta, dokler jih niso odkrili Podobnik, "Plemeniti" in še en politik, mislim da levih opcij, priimka se niti ne spomnim. Jorasa smo na veliko izkoriščali - v zameno pa je dobil kaj?

Naši so morali vedeti, da bo tribunal več ali manj odločal... po katastru! In zelo, zelo malo gledal na ljudi, njihovo pripadnost, njihove želje.

Že takrat ob podpisu arbitražnega sporazuma sem nekako preklel Pahorja, mu nič grozil in se čudil, kako je bil lahko tako kratkoviden. Vse adute smo imeli v rokah, najprej v začetku devetdesetih, ko so nas Hrvati krvavo potrebovali, potem nekoliko manj zaradi turistični sezon (poti z zahoda in k njemu vseeno vodijo preko Slovenije do Hrvaške), ob njihovi želji za vstop v Evropsko unijo, pa smo imeli v rokah vse ase in težko verjamem, da bi oni dobili "flush". Pa smo jim ga sami porinili v roke!

Sedaj se Hrvati delajo nekoliko "priglupi", tistih nekaj km morja bodo ob spoznanju, da ga imajo nekajstokrat več hitro pozabili. Njihova politika tudi na teh nekaj njihovih ribičev in psi bodo lajali, karavane pa bodo šle naprej. Pač politika.