Pisatelj in dramatik Tone Partljič je v oddaji Med nama spregovoril o tem, zakaj se človek vse življenje vrača v kraje otroštva, kako ga je parlament naučil zadržanosti pri sodbah ter zakaj ga je biografski roman o Prežihovem Vorancu popolnoma posrkal.
V tokratni oddaji Med nama na televiziji IDEA je pri voditeljici Samanti Gomboc gostoval Tone Partljič – pisatelj, dramatik, nekdanji učitelj in dolgoletni Mariborčan, ki se v pogovoru večkrat vrne k vprašanju doma, spominov in tega, kaj človeka oblikuje za vse življenje.
Partljič je ob pripovedi o svojem otroštvu in selitvah med Mariborom, Hočami in Pesnico poudaril, da je prav začetno okolje tisto, ki se »used(e)« v človeka. Spomnil se je tudi razmišljanj Prežihovega Voranca, da izkušnje iz otroštva ostanejo kot temelj osebnosti: »Ta temelj je v človeku, zato je po svoje pomembno, iz katerih krajev si.«
Čeprav se ima danes »kompletno za Mariborčana«, je v pogovoru večkrat priznal, da se mu ob vračanju v Pesnico vse v njem prebuja.
»Ko sem se vračal v Pesnico, se mi je zdelo, da se peljem domov,« je dejal in dodal, da v Ljubljani vidi »asfalt pa izložbe«, medtem ko mu v domačem kraju »vse zaživi«.
»Srce je nekje doma,« je še pristavil.
Posebej osebno je govoril o prodani družinski hiši, ki jo je po njegovih besedah oče gradil z lastnimi rokami, ter o občutku izgube, ko se danes pelje mimo.
Povedal je, da hišo še vedno pogleda od daleč, potem pa odvrne pogled, ker se mu ob spominih zdi prehudo.
'Tona, kaj si pa danes naredil?'
Dotaknil se je tudi svojega dela v politiki in časa v državnem zboru, kjer je bil, kot pravi, prisoten dovolj dolgo, da je videl, kako stvari delujejo v resnici. O izkušnji je povedal, da mu ni žal, hkrati pa je priznal, da je bil »malo predolgo« in da ga je motilo predvsem to, kako veliko je dela, ki ga ne moreš pokazati kot otipljiv rezultat.
»Ko sem se pa zvečer v ogledalu pogledal v stanovanju, pa sem rekel: 'Tona, kaj si pa danes naredil?' Pa nisem znal povedati,« je opisal občutek.
Politična izkušnja ga je, kot pravi, naučila zadržanosti pri hitrih sodbah in potrebi, da človek najprej posluša. V pogovoru je poudaril, da različne življenjske zgodbe ustvarijo popolnoma različne poglede, zato je treba razumeti, zakaj nekdo v nečem vztraja, tudi če se z njim ne strinjaš.
Ob omembi razgretega ozračja pred volitvami je opozoril, da bi morali »malo ustaviti konje« in da ga boli, ko se v javnem prostoru pojavljajo nevarni pozivi, tudi po oborožitvi.
»In zdaj sem v raju«
Ko je pogovor znova stekel k življenju po upokojitvi, je Partljič povedal, da se danes počuti mirneje in bolj osredotočeno na branje in pisanje. »In zdaj sem v raju, draga Samanta. Berem, kar želim brati,« je dejal ter razložil, da piše ponoči, ko je tišina in ga nihče ne moti.
Slikovito je opisal tudi občutek ustvarjanja, ko ima usode likov v svojih rokah, in priznal, da je samozavesten med delom, po oddaji besedila pa ga prevzame dvom.
»Sem samozavesten med delom. Ko pa delo oddam, pa sem kot šolski otrok, ki ne ve, koliko je pisal šolsko nalogo,« je povedal in dodal: »Med pisanjem se pa počutim, kot da sem na konju.«
Dotaknil se je novejšega ustvarjanja dela o Prežihovem Vorancu, ki ga Partljič ne predstavlja le kot pisatelja, temveč kot kompleksno osebnost z več vlogami. Ob anekdoti, povzeti po Kosmačevem Pomladnem dnevu, je Voranca opisal z mislijo, da je »kot sveta trojica«, hkrati »kmet«, »politik« in »po Cankarju mogoče najboljši pisatelj«.
Ob tem je spregovoril še o tem, kje je meja med dejstvi in literarno resnico – in odgovoril neposredno: »Ni meje, gospa, ni meje. Eno je realnost, eno je pa literarna realnost.«
O oddaji Med nama …
Oddaja Med nama je na programu televizije IDEA vsako sredo, ob 18.30 in 20.15, s ponovitvami ob nedeljah, ob 18.00 in 20.00. Oddaje so dostopne tudi na YouTubu in Spotifyu.
Sogovornike poleg Samante Gomboc v oddaji gostijo še Miša Zečević, Benjamin Langner in Uroš Maučec.
