Prva polovica koncerta je potekala v intimnem in nežnem vzdušju, scopranem iz prebiranj dveh kitar, čez kateri je pod kožo lezel Aimeejin glas. Ta je v »ta tihih«, kot jih sama imenuje, več kot sposoben z iskreno toplino prislikati nekakšno domačno ugodje in poslušalstvo prestaviti v mentalno stanje človeka, ki skozi okno dobro zakurjene sobe zre padati sneg pod lučjo obcestne svetilke. če bi moral ob tem dodati kako referenco, bi ta gotovo bila Chan Marshall iz Cat Power na koncu prejšnjega in začetka tega tisočletja, s katero Aimee poleg presenetljivo podobnega vokala in pevske tehnike druži tudi surfanje po podobnih čustvenih registrih.
Temu recimo mu softičnem delu koncerta je sledil eksplozivno hrupni drugi del, kjer se je dvojcu na odru pridružil še bobnar. No, pridružil morda ni najboljša beseda, saj je na odru brezdelno sedel že od začetka, vemo pa, da tam na ameriškem jugu, odkoder prihaja zasedba (Severna Karolina), protestanti radi rečejo, da so brezdelne roke hudičeva igrača. Ne da bi bil bobnar zato že vražje dober, toda vsa stvar z njim skupaj zajadra v precej drugačen koncept distorziranega rokerskega gruva in razmetavajočega otresanja glave ob dopadljivo zamazanih rifih. S tem faznim preskokom zasedba na ravni celote daje vtis bipolarne motnje, a kljub temu prepriča tako v »cozy« depresivni kot tudi v svoji rokersko manični epizodi.
»Rock me, baby« v tem kontekstu pomeni oboje, zibajoče se nežnosti in energični poskok na hrupno zašpiljen rif, a ker je koncert z bisom izzvenel v smislu svojega začetka, lahko vendarle rečemo, da je zadnja beseda Aimee lirično nežna. Nastop Des Ark bomo šteli kot nepričakovano poslastico, ki je sredi delovnika doletela dobra dva ducata poslušalk in poslušalcev s te in one strani južne meje.
Foto: prvih sedem fotografij Rameelk, drugih sedem Mitja Maučec.
