Navezanost na preteklost Prekmurja dopoljnjujejo s sodobnimi eksperimenti
Producent albuma je Plueg, ki je skupaj z Rameelkom poskrbel tudi za grafično podobo izdelka. Album otvarja četverica »hardcore« prekmurskih napevov. Šegavo starosvetna in plesna »Gospod, gospa« prepusti plesišče transmurski klasični poskočnici »Marko skače«, ki se smiselno nadaljuje s spogledljivim in navihanim »Goričkim čardašem«, ta pa se prevesi v umirjeno, lirično ponotranjeno priredbo »San se šetao«.
Po četverici skladb, direktnem poklonu plešoči in pojoči folkori Prekmurja, preide album v drugo tretjino, kjer se pomudi pri godbah, ki so skozi stoletja tako ali drugače našle svoje mesto v železnem repertoarju prekmuskih band. Prva med njimi je »Basso«, vročičen ciganytanz, kot bi mu rekli na Ogrskem, v katerem cimbale Dana Kolariča lepo pokažejo svoj ritmični karakter, ki v melodičnem prebiranju, po kakršnem jih zvečine poznamo v severovzhodni Sloveniji, pogosto ostane zastrt. Tej sledi nekoliko bolj umirjena »Ciganska suita« (Willie Bernau), v kateri poleg vseprisotne violine Mihe Kavaša izstopa predvsem harmonika Davida Santra. »Kurtizalok« je madžarski ljudski, Ojojojoj manični »kazačok« komad, ki ga utegne kdo poznati tudi po prepesnitvi Rudija Rizbauerja, v kateri nosi naslov »Ti si nikda moja bijla«. Otvarja jo klarinet Blaža Ščavničarja, spremljan s cimbalami, polagoma se jima pridruži še harmonika, da bi naposled, ko pesem pridobi na ritmu, zazvenel celoten kvintet.
Po vročici panonske noči Mlada Beltinska banda zajame sapo in zajadra v mirnejše vode s prekmursko ljudsko »Šouštarsko« in »Binkoštno nedeljo«, ki pa jo ovitek albuma napačno navaja kot ljudsko, saj ima skladba »Binkoštna nedelja« avtorja glasbe in besedila v Istvanu Kokayu, tako da bi jo bilo ustrezneje navesti kot ponarodelo. Skladba sodi v zvrst tega, kar na Madžarskem imenujejo halgatoi, se pravi med (umetne) skladbe, ob kateri se praviloma ne pleše, in ki so jih večinoma izvajali ciganski orkestri, zaradi česar se halgatoje pogosto napačno inači s cigansko glasbo, čeprav imajo avtorje pretežno med (etničnimi) Madžari.
Za Binkoštno nedeljo nastopi čas za čas, posrečeno interpretacijo istoimenske skladbe beltinske Štefan Kovač – Marko bande, v kateri se arhaični inštrumentarij sreča s sodobno neodvisno muziko svojih sokrajanov. Uspelo bližnje srečanje tretje vrste, kot smo nekje zapisali, ki je hkrati povod za željo, da Mlada Beltinska banda in njihova založba čimprej razmislijo o projektu, ki bi lahko nosil naslov Mlada Beltinska banda plays GBTM, na katerem bi beltinčarji preigravali skladbe zasedb, s katerimi si delijo založbo. že misel o tem, kako bi na akustični podlagi rekli recimo Hexenbrutal ali pa Stekli psi, je sama po sebi dovolj intrigantna za nadaljne razmisleke v tej smeri.
S predzadnjo pesmijo črne oči (Ochy chorniye) se Mlada Beltinska banda prikloni prostranstvom slovanske duše, kajti konec koncev je tudi ruska stepa samo velika ravnica. Občuten, počasen intro počasi pridobiva na čustveni in ritmični intenziteti vse do finalne erupcije, pravega ognjemeta strastno norih, hrepenenjsko slavilnih sentimentov. Album zaključuje priredba skladbe Voda v očeh Jožeta Baše, še enega mladega beltinčarja. Nekoliko temačna in introspektivna skladba je tudi edina, v kateri se pojavi akustična kitara, medtem ko prijetno brnenje kontrabasa, s katerim Luka Ščavničar pri pesmih s širokim razmahom zvečine lokuje, v tej skladbi zamenja igra s prsti desne roke.
Album »Špilaj!« Mlade Beltinske bande priča o postopni metamorfozi zasedbe folklorno-plesnega značaja, navezane na preteklost Prekmurja, do koncertne skupine, ki popolnoma dobro funkcionira tudi brez narodne noše in ki ji ni tuja želja pogledati čez planke ter tvegati kak eksperiment z muziko svoje sodobnosti, kot da jim na tem mestu lahko le še zaželimo, da bi polagoma tudi kaj lastnega zraslo na zelniku, ki bi bil zares njihov in ne od dedov ali pa sosedov.
