Najprej so nastopili gostje z Reke, z novovalovskim zvokom navdahnjen kvartet Mandelbrot set. Rečani igrajo sebi lasten zvarek stoner rocka, ki ga prečijo sonični kitarski izbruhi in ki mu bas, ki ga vihti jezljivi pevec, vnaša nevrotično noto v mestoma monotono igro bobna in ritem kitare. Mandelbrot set krasi drža nesprijaznjenega uporništva, nezadovoljstva nad družbeno in individualno psiho, ki njihovo muziko trga iz letargije samozadovoljnega repetitivnega nažiganja. živčno in prkosno.
Druge baže tiči so nemško-hrvaški Maimoon, ki uživajo v mehkobnih poljanah zvočne blagosti, stkane z minimalno razliko v ponavljanju istega nekje med God Speed You, Black Emperor in Tortoise. želvaško počasi napletajoči muziki uspeva brez kakšnega izrazitega stopnjevanja v klimaks pričarati nekakšen postrockovski sanjski čas, brezčasno uravnovešeno ugodje, ki z dobršno mero občutka fino leze iz ušes pod kožo.
če bi bil konec zgodovine (recimo, da bi ta res kdaj napočil) muzika, bi danes, če je v začetku prejšnjega stoletja zvenel kot absintarske miniature Erica Satieja, to lahko bil post rock, blaga, introvertirana zamaknjenost, stoična ataraksija kot preferirano stanje duha, mikrosevanje ozadja frenetičnega vrveža navidez sterilne informacijske dobe. Prijetno in kultivirano, a brez ostrine.
