Literarni zgodovinar in slavist Fanc Just je pojasnil glede uporabe prekmurskega narečja v slovenskem okolju, literaturi ter prilagajanju slovenskemu jeziku.
S Franc Justom, pedagogom, literarnim zgodovinarjem in slavistom smo ob zaključku uspešno izvedenega festivala slovenske narečne književnosti – Dialekta 2011, spregovorili o pomenu prekmurskega narečja ter kakšno mesto zaseda v značilnem slovenskem okolju, ki v Evropi velja za jezikovno pestrejšega.
Vsakodnevna uporaba narečja, tudi med uradnim časom
V vsakodnevnem komuniciranju Slovenci še vedno, kot v preteklosti, uporabljamo narečni jezik, pri čemer Just meni, da se je v zadnjem času spremenil predvsem odnos do narečja. »Do te spremembe je imel absolutno reprezentativno vlogo slovenski knjižni/standardni jezik, narečja so imela v tedanji jezikovni politiki in jezikovni klimi status marginalne, manj vredne jezikovne zvrsti. Danes pa je narečje postalo svojstvena vrednota in ga v javnem komuniciranju oz. v t.i. poluradnih ali celo uradnih govornih položajih uporabljajo tudi tisti, ki sicer obvladajo standardno slovenščino.,« je pojasnil Just in dodal, da sociolingvistične raziskave prikazujejo, da je med mladimi narečje postalo vrednota, ustvarjanost slednjih pa je v porastu.
Slovenci prekmursko narečje doživljajo kot svojevrstno eksotiko
Prekmurje je zaradi zgodovinskih elementov in pridružtive slovenskemu jezikovno – kulturnemu prostoru postalo specifično okolje glede narečja, ostaja pa edino narečje, ki je bilo v preteklosti spoznano kot knjižni jezik s svojo književnostjo. "Tudi t.i. prekmurski pokrajinski pogovorni jezik – soboščina ni tako izrazit kot v drugih slovenskih mestih. Drugače povedano: soboščina ni toliko različna od okoliškega narečja, kot je npr. mariborščina ali mestna govorica katerega drugega večjega slovenskega kraja. Zaradi te močne in še relativno blizke narečno-književne tradicije je prekmursko narečje ohranilo pridih starožitnosti, drugače povedano, kopico arhaičnih besed in oblik, fraz in sintaktičnih struktur, ki privlačijo Neprekmurce.« meni Just.
Prekmurščina je učinkovit literarni jezik
V slovenskem kulturnem prostoru se je po besedah literata ustvaril t.i. »prekmurski bum«, ki je delno posledica posebnosti prekmurskega narečja in je v slovenskem prostoru postal svojevrsten magnet, ki ga razni ustvarjalci uporabljajo v svoji glasbi, igri, besedi. « Prekmurščina se je pokazala in dokazala kot učinkovit literarni jezik,« dodaja Just, ki trdi, da se je poleg starejšega prekmurskega slovstva, kjer navaja Mali katechismus Franca Temlina iz leta 1715 ter ostale pionirje prekmurskega narečja, pri uporabi kot uspešno izkazalo mnogo literatov.
Jezik umre, ko umre njegov zadnij govorec
Glede asimilacije ter izumiranja prekmurskega narečja, je Just pojasnil, da prekmurski jezik ne izumira, se pa kot vsak drugi živi jezik spreminja. » Kakšne in kolikšne so te spremembe, je odvisno od njegovih govorcev. Seveda teh sprememb ni mogoče regulirati v smislu, da bi zapovedali ali prepovedali določeno besedo ali obliko, tudi zaradi tega ne, ker ni slovnično, slovarsko in pravopisno kodificirano. Vsekakor pa lahko njegovi govorci vplivajo na način rabe prekmurščine.« S prej omenjeno revitalizacijo prekmurščine se po mnenju Justa dogaja tudi zloraba narečja, kjer se v določenih primerih narečni jezik zreducira na raven zabavljaštva in vicarstva. » Na drugi strani so narečni pozerji, ki deklarirano rabo narečja izrabljajo za samopromocijo ali za doseganje kakšnih drugih ciljev.«
