Po Polnočnem klubu
Ali so ženske v javnem življenju zastopane enakopravno? Ali je v parlamentu dovolj žensk? Ali je v vladi dovolj žensk? Ali je v gospodarstvu dovolj žensk? Ali je v intelektualnih krogih dovolj žensk?
Ali lahko naštejete tri poslanke v državnem zboru? Priznam, Maria Poszonec je lahek odgovor. Bo dalje šlo? ženska v vladnem kabinetu? Ali lahko naštejete tri uspešne podjetnice? No, pravzaprav le dve, saj se odgovor Milica Makoter na to vprašanje takoj ponudi.
Da slučajno ne bo pomote: vprašanja so postavljena predvsem ženskemu bralstvu.
Ali lahko naštejete tri slovenske pesnice?
V petek zvečer mi je poskočilo srce. če bi me kdo opazoval, bi najbrž lahko potrdil, da se mi je na obraz prikradel diskreten, a zadovoljstva poln nasmeh. Vzrok so bile gostje v oddaji Polnočni klub na Prvem programu Televizije Slovenija – tri pesnice in literarna zgodovinarka – Erika Vouk, Barbara Korun, Maja Vidmar in dr. Irena Novak Popov so z voditeljem debatirale o ljubezensko-erotični, predvsem pa o "ženski poeziji". Dr. Irena Novak Popov je urednica Antologij slovenskih pesnic (1 in 2), v pripravi je še tretji, zadnji del. Ne vem, če je naključje ali ne, da imam zraven sebe na polici tri pesniške zbirke Erike Vouk in eno Barbare Korun. Ampak te zbirke nimajo svoje lastne police. So "enakovredno" pomešane z zbirkami in romani moških predstavnikov literarnega ustvarjanja.
In ravno o tem je najbolj tekoče tekla beseda. Svetlana Makarovič – njeno ime je bilo najbrž prvi (upam, da ne edini) odgovor na zgornje odebeljeno vprašanje – ni dovolila objave svojih pesmi v Antologiji slovenskih pesnic, saj ne priznava izraza ženska poezija, ki poezijo ustvarjalk takoj izdvoji iz preostale – moške – literarne produkcije. S pokončno in trmasto držo se bori proti izoliranosti slovenskega ženskega ustvarjanja, saj se hoče kosati z vsemi, predvsem pa s svojimi besedili komunicirati z besedili tako izpod moških kot izpod ženskih rok. čeprav je omenjena antologija, ki odkriva presenetljivo število pesnic, res korak v novo recepcijo teh besedil ter še bolj korak k boljšemu poznavanju ženskega literarnega ustvarjanja in k popravljanju zgodovinske krivice, antologija hkrati to poezijo tudi marginalizira. Zato pametne ženske nočejo okvirjev, zakonov, izogibajo se kvotam, zahtevajo pa eno in edino merilo, ki je lahko samo kakovost, najsi bo v poeziji, politiki, gospodarstvu ali kjerkoli drugje. Tako tudi pesnice v oddaji ne priznavajo termina ženska poezija, strinjale so se pa, da obstaja žensko pisanje, ki je pač le slog in nič več in ki je po mojem mnenju nujno, saj pomaga izključevati stremljenje k "idealni moški poeziji".
Za konec pa samo še dve vprašanji. Za tiste, ki ste razumeli: Kdaj bo izšla Antologija slovenskih pesnikov? Za tiste, ki niste razumeli: Kdaj bo v Ljubljani spet Mesto žensk?
