"Kvaliteten »highlife« pop z rokovsko nadgrajenostjo"
Gušti & Polona, ki sta se z avtorsko glasbo izoblikovala v prepoznavno ime slovenskega glasbenega mainstreama, sta živ dokaz za to, da tekstovna banalnost in glasbena turbo preproščina nista nujno davek za vstop v to srenjo, ki nam gode po radijih in nedeljskih popoldnevih.
Kvaliteten »highlife« pop se na nastopih v živo predstavlja z rokovsko nadgrajeno zvočnostjo, za kar gredo zasluge predvsem odličnemu solo kitaristu, medtem ko klaviaturist oz. programer skupaj z bobnarjem in basistom skrbi za »plesnost« muzike. Prej omenjeni »highlife«, ki sicer označuje godbo iz Gane, je v tem kontekstu mišljen predvsem v smislu spoja zvočne elegance, plesnega ritma in krhkega, vokalno malce nervoznega, a še vedno samozavestnega optimizma sporočil, ki jih preko Polone oznanja Gušti. »Ni moj trip v svetu sanj,/ moj trip je lajf« se morda malce nekonsistentno pomeša s vlogo, ki jo sanje igrajo v domala vsakem komadu Guštija & Polone, a kaj hočemo, vsi smo recidivisti v točki načela ugodja in sanj. Seveda je vso reč moč razumeti tudi drugače, namreč da G & P z »moj trip je lajf« zavzameta distanco do sanjske substance svojih štiklov, da s tem takorekoč stopita sanjam za vrat, kar bi bilo tudi bolj v skladu z prepričljivo, pozitivno in vere v končno zmago polno prezenco zasedbe. Poleg dobrega obiska se verjetno prav v tej in takšni prezenci ter sporočilu skriva razlog, da je MIKK-ov Dedek Mraz že drugo leto zapored pod novoletno jelko nastavil Guštija s Polono. želimo jima, da Gušti nikoli niti v sanjah ne začne s Polono delati po zgledu moških iz slavnejših mešanih dvojcev v svetu shovbiznisa, ki so praviloma s svojimi lepšimi polovicami ravnali kot svinja z mehom. Muzika, ki nam Maestrom pričara atmosfero, s katero se diči kako »Srečanje kluba imetnikov zlate kreditne kartice«.
