Je pomen besed v nemi predstavi enak rdeči barvi v črno-belem filmu?
V Mestnem gledališču park je ponovno gostovala SNG Drama Ljubljana z uspešnico Ko sem bil mrtev (Als ich tot war) oziroma z odrsko priredbo nemega filma (nemškega režiserja Ernsta Lubitscha) v režiji odličnega Diega de Bree.
Nemi predstavi dajejo zgovorno svežino potencirane grimase igralcev, gestikulacija, značilna za črno-bele filme, in izrazna mimika moških igralcev, ki s posebnim tankočutnim posnemanjem odigrajo ženske vloge. Klavir na odru je tisti, ki diktira ritem, in stopnjuje ter zavira tempo igre. V živo ga na odru igra Jože Šalej, kar pričara podobno vzdušje kot v nemih filmih.
Burleskna in smešna je že sama pojava tašče na odru, ki niha med zoprno, tečno, a tudi pohotno staro babo (Jernej Šugman), ki z odločnimi in kretnjami, osornimi ter arogantnimi pogledi povsem dominira nad previdno in boječo gestikulacijo romantične, poslušne hčere in vdane soproge, a tudi pohotne služkinje (Janez Škof).
Snubec z zavidljivo mišičastim in dobesedno dolgim ─ četudi znotraj nemega žanra ─ jezikom (Boris Mihalj) se na koncu ujame v past raznoraznih pretkanih zvijač in trikov vdanega in ljubosumnega soproga (Alojz Svete), ki ga (zaradi ponočevanja in igranja šaha) tašča izseli iz hiše, vendar hiter in prebrisan kot je tudi pri šahu, še preden izgine iz hiše, napove tašči in soprogi svoj samomor. Šah-mat potezo nakaže tašči, ko se pod krinko hišnega pomočnika vseli nazaj v hišo, odžene snubca, ponovno osvoji ljubljeno soprogo in seveda izseli iz hiše zoprno (a tudi pohotno) taščo.
Scena in kostumi so narejeni v maniri črno-belega filma ali tudi šaha, in so seveda črno-beli (kostumografinja Bjanka Adžič‡ Ursulov). Salve smeha zbujajo situacije s »slučajnim« popravljanjem, snemanjem in izgubljanjem lasulj. Za luč je skrbel Milan Podlogar.
Ker je predstava nema, so za lažjo interpretacijo dogajanja občasno prisotni slovenski nadnapisi. Kljub temu režiser znotraj nemega žanra na treh mestih tašči dodeli izgovorjene besede. Le-te imajo morda podoben učinek kot rdeči scenski elementi znotraj črno-bele odrske scene, ki jih scenograf (tudi Diego de Brea) doda predstavi z namenom, da zadenejo: to so rdeči paradižniki, rdeči pikado in rdeče rože). Ogled predstave priporočajo vsem, ki se strinjajo, da ni nič zgolj črno-belo.
O kakovosti odrske umetnine pričajo nagrade:
Borštnikova nagrada za igro za vlogo Tašče v navedeni predstavi v režiji Diega de Bree, Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije Dnevov komedije 2011, in Diego de Brea kot žlahtni režiser Dnevov komedije 2011.
Besedilo: Janja Bürmen
Foto: drama.si
