*Fotografija je simbolična
V register nesnovne kulturne dediščine sta odslej vpisani enoti sotiš in šamarjanka.

Ministrstvo za kulturo je sporočilo, da je od 20. januarja register neosnovne kulturne dediščine bogatejši za dve novi enoti, in sicer za plesa, ki sta precej priljubljena v Pomurju: sotiš in šamarjanka.

Kakšen ples je šotiš

Kot so zapisali, je sotiš prekmursko poimenovanje za ples v paru tipa šotiš, ki ga opredeljuje plesna struktura, sestavljena iz dveh trikorakov naprej (ali v desno – levo ) ter obrata v štirih korakih (ali trikorakih). Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje. 

V Prekmurju sotiš imenujejo parni ples tipa šotiš, ki ga pod različnimi imeni poznajo tudi v drugih predelih Slovenije, a se je v izvajalskem smislu in kot del plesne tradicije območja najdlje ohranil v Prekmurju (najbolj na Dolinskem). Izvajata ga plesalka in plesalec. Osnovno plesno različico v prvem delu sestavljata dva trikoraka naprej/nazaj ali v desno – levo, ki mu sledi obrat v štirih korakih ali trikorakih.

Zgodovina plesa, ki prehaja iz roda v rod

Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje. Raznolikost izvedbenih možnosti se kaže še v drži plesnega para in razporejenosti parov na plesišču. Izvedba plesa je tesno povezana z ustrezno melodijo v dvodobnem taktovskem načinu, pri čemer se koreografska struktura ujema z glasbeno.

Znanje plesanja sotiša v Prekmurju se prenaša iz roda v rod, s starejše generacije na mlajšo, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti (od vodij oziroma mentorjev na nove člane v skupinah). V prenos plesnega znanja na mlajše generacije so vključeni tudi pedagoški delavci v vrtcih in osnovnih šolah (na primer kot interesna dejavnost v šoli), pa tudi učitelji plesa v plesnih šolah. Za ples tipa šotiš so se uporabljala različna imena, vendar je poimenovanje sotiš najbolj pogosto v severovzhodnem delu Slovenije. Šotiš je k nam prišel iz nemško govorečih dežel (nemško Schottisch, škotski ples).

V prvi polovici 19. stoletja je bil splošno razširjen po zahodni in srednji Evropi in takrat najverjetneje prenesen na Slovensko. Zaradi oblikovne podobnosti se je večinoma poistil s polko. Parafrazo sotiša je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši plesni zapis sotiša iz Prekmurja v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je naredila Tončka Marolt leta 1951, so zapisali na kulturnem ministrstvu.

Melodija šamarjanke del repertoarja prekmurskih glasbenikov

Šamarjanka je parni ples, ki ga izvajata plesalka in plesalec. Ples je prekmurska različica vzhodnoštajerske mašarjanke, ki se je kot poseben plesni tip razvila iz mazurkine podvrste varšavljanke (Varsovienne). Ima dvodelno strukturo: za prvi del je značilna ponavljajoča izvedba dveh bočnih korakov in polobrata, drugi del zaznamujejo ponavljajoči polobrati v levo in desno.

Izvedba plesa je tesno povezana z ustrezno melodijo v tridobnem taktovskem načinu, saj se koreografska struktura ujema z glasbeno. Šamarjanka je po strukturi obrnjena mašarjanka: prvi del šamarjanke je namreč pri mašarjanki drugi del plesa in obratno. Obrnjenost plesnih delov se kaže tudi v imenu, ki je nastalo po premeni glasov maš- v šam-.

Za ohranjanje plesa šamarjanke je poleg utelešenega plesnega znanja nujna tudi ustrezna plesna melodija oziroma inštrumentalna spremljava. Plesna melodija šamarjanke je dokaj preprosta in je del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin v Prekmurju (na primer Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodnozabavni ansambli, tamburaši).

Tesno povezana s prekmurskim človekom

Je del plesnega izročila Prekmurja in še živi med ljudmi. Še vedno jo plešejo na različnih plesnih dogodkih, poleg tega se šamarjanka redno pojavlja v (re)prezentacijah plesne dediščine Prekmurja v okviru (otroških in odraslih) folklornih skupin, so zapisali na kulturnem ministrstvu. 

Kdaj so iz tuje govorečih dežel prenesli šamarjanko na Slovensko, ni mogoče natančno ugotoviti. Skromni podatki puščajo domnevo, da so jo plesali v drugi polovici 19. stoletja, glede na zapise besedil plesnih parafraz pa z gotovostjo trdimo, da je bila v plesnem repertoarju podeželskega prebivalstva v začetku 20. stoletja.

Parafrazo šamarjanke je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši zapis šamarjanke iz Prekmurja, shranjen v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, je naredila Marija Šuštar leta 1946. Glede na obstoječe arhivsko gradimo vemo, da so domačini iz Beltincev v predstavitvi svojega plesnega izročila na velikem folklornem festivalu leta 1939 v Mariboru med drugim plesali tudi šamarjanko, so še pojasnili pestro zgodovino priljubljenega plesa na ministrstvu za kulturo. 

Register poln prekmurskih običajev

Register nesnovne kulturne dediščine sicer vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.

Na seznamu najdemo sedaj 89 enot, med drugim Borovo gostüvanje, Izdelovanje prekmurskih remenk, Gančkega majoša, Brodarstvo, Lectarstvo in Prekmurščino. 
 

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Jahh (nepreverjen)

"Dva priljubljena prekmurska plesa dobila mesto med neosnovno kulturno dediščino"

Že pa ste se že v naslovi zmotili! Neosnovno?!

Starejše novice