Koncert je uvedel nenapovedani gost atlantskega kabla, v Pragi živeči Italijan Andrea. Ta je na kitari odigral in odpel sveženj kantavtorskih kantat, ki svoje zglede, če že ne korenin, vlečejo iz zakladnice ameriške folk glasbe. Komade podaja v nevsiljivi blues maniri, z vokalom, ki mestoma spomni na vokalne linije grungea, kar počne lahkotno in brez za obe zvrsti značilnega svetobolja.
Nato so nastopili Atlantic Cable, zasedba iz Prage, ki jo sestavljajo Američan na kitari, čeh na basu in Britanec na bobnih. Izpod njihovih prstov v ušesa drvi nekakšen blues’o’billy, ki z bobni in basom v spomin prikliče zapuščino The Birthday Party, a takih brez maničnega vokalista in s precej bolj naspidiranim tempom. Ena možnih nalepk za njihovo početje bi lahko bila tudi punkoidno kmetavzarski rock’a’billy, ki v svojih besedilih opeva vse od časov zlate mrzlice pa do pice. Ne samo da je vsak iz druge dežele, tudi v smislu glasbene izobrazbe se vsak od fantov zdi iz drugega štosa, zaradi česar je pravo čudo, kako konsistento vsa reč deluje na ravni celote. Bobnar kot da je izkušnje nabiral v surf muziki, basist v punku in metalu, kitarist in vokalist pa v preigravanju muzike ameriških hillbillyjev. živahno, z žarom odigrano, že slišano.
Koncert je zaključil izraelski dvojec TV Buddhas. Bobnarka in kitarist premoreta zelo bazičen, a prepričljiv drive, godeta pa zatripane kitarske poletačine in koračnice tipa Sonic Youth. Na minimum osnovno potrebnega skrčena muzika se iz stonerskega stopicanja na mestu prebija proti sferam radostnega psihadeličnega hrupa, pri čemer imata začetna svežina in vznesenost tandema omejen rok trajanja, saj jima že po pol ure začenja pohajati sapa. Muzika na začetku navduši, na koncu pa postaja vedno bolj predvidljiva in kot da same sebe sita. Manj je včasih več, še posebej pa to velja za minutažo ob omejenem naboru sicer simpatičnih idej. Prijetno doživetje iz dežele pomaranč in apartheida enaindvajsetega stoletja.
