»Statistično ne znam povedati, ali je nasilja več. Opažam, da so se težave, ki so bile prisotne že prej, pa so bile zaradi vsakdana nekoliko zakrite, sedaj zaostrile,« opozarja specializantka psihoanalitične psihoterapije Tina Kralj.
Zlorabe med domačimi stenami so v času socialne izoliranosti v porastu, je v začetku maja dejal Vinko Stojnšek iz Oddelka za mladoletniško kriminaliteto Uprave kriminalistične policije. Policija je v času ukrepov trajanja ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa obravnavala 177 kaznivih dejanj nasilja v družini, kar je za 20 odstotkov več kot v enakem obdobju lanskega leta, so pojasnili.
Na območju Policijske uprave Murska Sobota manj nasilja v družini
Na Policijski upravi Murska Sobota se podatki nekoliko razlikujejo. Med epidemijo koronavirusa so obravnavali manj kaznivih dejanj nasilja v družini.
Policisti PU Murska Sobota so v času razglašene epidemije koronavirusa obravnavali 17 prijav kaznivih dejanj nasilja v družini. V enakem lanskem obdobju pa je bilo obravnavanih 23 primerov kaznivih dejanj.
V času od 1. 1. 2020 do 20. 5. 2020 je bilo obravnavanih 49 kaznivih dejanj nasilja v družini, v enakem lanskem obdobju pa 43. Povečanje števila obravnavanih kaznivih dejanj je zaradi povečanja prijav, ki so jih policisti obravnavali v mesecu januarju in februarju 2020.
Ugotovitve specializantke psihoanalitične psihoterapije Tine Kralj so nekoliko drugačne. Kot je dejala za Sobotainfo, je po štirinajstih dneh od zaprtja psihoterapevtskih ordinacij povpraševanje začelo naraščati: »Tema, ki je prihajala dokaj pogosto v ospredje je tudi nasilje, agresija. Statistično ne znam povedati, ali je nasilja več. Opažam, da so se težave, ki so bile prisotne že prej, pa so bile zaradi vsakdana nekoliko zakrite, sedaj zaostrile.«
»Zaradi omejitev in strahu pred boleznijo, ki imajo vsekakor psihološke posledice na posameznika, se v človeku nabira še več napetosti. In ta napetost 'išče' način, kako bi lahko prišla na plano, se sprostila. In strah, obup, razočaranje, skrb, utesnjenost, nemir, negotovost in druga čustva, se lahko izrazijo skozi agresivno vedenje. Mnogokrat ob ljudeh, ob katerih se počutimo varni, to so najbližji, družina, prijatelj, domača žival ...« pojasnjuje Kraljeva.
Nasilje se lahko manifestira skozi mnoge obraze, skozi pritiske na bližnjega, verbalno, vse do fizičnega nasilja: »Na drugi strani pa v družini, kjer je vladalo nasilje že pred tem, dejstvo, da smo doma in ne moremo ubežati, poveča agresivno vedenje posameznega člana.«
Na vprašanje, ali se je nasilje v času koronakrize usmerilo nad otroke, moške ali ženske, Kraljeva odgovarja, da nasilje ne pozna spola in starosti, pozna le destrukcijo.
»Osebno sem zasledila porast nasilja v družinskem okolju, posebej pri parih. Za par je lahko to sicer velika priložnost, da preraste nekatere stare stvari in se začne pogovarjati. Ali vsaj sprevidi, da ima določene težave in sta oba pripravljena nekaj za to narediti in vlagati v odnos, sama ali ob pomoči strokovnjaka. Žal, opažam višjo raven agresivnosti tudi do otrok, starostnikov in živali – torej do ljudi in živih bitij, s katerimi posameznik sobiva,« pravi specializantka psihoanalitične psihoterapije.
Te skupine so še posebej ranljive, saj so toliko manj v položaju, da se postavijo zase: »Zato je potrebno, da smo pozorni na sočloveka, na nenadno spremembo vedenja, umik, ali pa posledično ironično agresivno vedenje žrtve same.«
»Nasilje je lahko odkrito ali pa tudi prikrito. Pri odkritem nasilju mislim predvsem na značilno obliko nasilja, kot je recimo fizično obračunavanje, kričanje, destruktivno vedenje kot je poškodovanje sebe, drugega ali stvari. Veliko pa je tudi prikritega nasilja, ki ga ne prepoznamo vedno kot nasilje. Recimo pretiran sarkazem, obrekovanje, izvajanje pritiska nad drugo osebo, poseganje v prostor drugega in neupoštevanje mej,« opozarja Kraljeva.
Gre za tako imenovano igro žrtve in agresorja, kjer gre žrtev v podrejeni položaj, agresor pa v nadrejenega: »Moški večinoma igra na moč – fizično z udarci, pretepom, razbijanjem stvari (pogosto ob zlorabi substanc), ali z verbalnim nasiljem (s kričanjem). Vloga je lahko tudi obrnjena, kjer ženska pretirano dramatizira, izsiljuje, zaničuje, moški pa je postavljen v vlogo žrtve (o kateri pa moški težko spregovorijo, saj je pogosto povezana s sramom in nemočjo).«
Opaža pa tudi veliko nasilja in porast nestrpnosti preko družbenih omrežij, tudi preko telekomunikacij.
Kako dolgo traja, da žrtve o tem sploh spregovorijo?
Kraljeva pravi, da je odvisno od posameznika. »Na terapiji, kjer je po določenem času vzpostavljen nek varen odnos, spregovorijo. Oboji, žrtev ali agresor, kajti mnogokrat smo v položaju tistega, ki povzroči bolečino, ker smo bolečino doživeli tudi sami.«
Navaja primer ... Mož je pod stalnim pritiskom svojih nadrejenih v službi, pride domov nejevoljen, v tem času morda tudi kot posledica strahu pred negotovostjo delovnega mesta, ob prvi priložnosti se znese nad bližnjim – ženo, in skritizira njeno večerjo in morda še kaj več, ona se potem znese nad otrokom in otrok nad psom.
»Ker nihče ni sposoben 'nositi' teže teh neprijetnih občutkov. Tega se učijo na terapiji. V naravnem okolju pa žrtve govorijo v drugem jeziku, pogosto neverbalnem - sprememba v vedenju, zakrivanje delov telesa, odmik od ocialnega okolja, pretirano angažiranje in izpostavljanje, mimika obraza, geste in tako dalje. Strah in sram spregovoriti o nasilju je velik in treba ju je premagati.«
Opozarja, da naj smo, kar se da, sočutni do sočloveka in narave: »Ponudimo prostor, da nekdo spregovori, če čutimo, da se nekaj dogaja, pogosto med štirimi stenami. Tudi pretirano idealne družine namreč mnogokrat skrivajo temne sence.«
