Pogovor s prekmurskim književnikom Ferijem Lainščkom
Feri Lainšček (1959), sodobni prekmurski književnik, ustvarja poezijo, prozo in dramatiko tako za odrasle kot za mladino. Svojo ustvarjalno pot je pričel kot pesnik za odrasle, samo ustvarjanje pa mu predstavlja način življenja. Trenutno je najbolj aktualno snemanje filma po njegovem romanu Vankoštanc – v Prekmurju, film snema režiser Branko Djurič, naslov filma je Traktor, ljubezen in rock ′n′ roll. Prav tako se pripravlja snemanje filma po romanu Petelinji zajtrk, ki se bo pričelo 10. avgusta v Gornji Radgoni in Ljubljani. Pred kratkim je izšla Lainščkova pesniška zbirka Posončnice. V njej je najbolj zanimivo to, da je vsaka pesem napisana v štirih jezikih.
Svojo ustvarjalno pot ste pričeli kot pesnik za odrasle. Kaj vam je lažje – ustvarjati za odrasle ali pa za tisti malo mlajši krog bralcev?
Zame pisateljevanje ni niti poklic niti neka kratkočasna dejavnost, ampak je to način življenja. To pomeni, da je vse, kar počnem, povezano z ustvarjanjem. Ustvarjam pa seveda predvsem po navdihu. Odgovor bi torej bil, da je lažje zmeraj tisto, za kar imam trenutno največ navdiha.
Nekje ste zapisali, da besedna zveza »prihodnost v sedanjosti« opiše princip, ki ga skušate v svojem življenju iz dneva v dan uveljaviti. Na kakšen način vam to uspeva?
Zavedam se, da je v človekovem življenju vsak trenutek resnično dragocen. Nekdo je dejal: »živimo zdaj, kajti potem bomo zelo dolgo mrtvi.« Moje oči so zato vseskozi uprte v kratko zemeljsko prihodnost, ki jo skušam napolniti z občutki lepega, take občutke pa pokloniti tudi drugim.
Kot avtor besedil sodelujete z mnogimi slovenskimi pevci in skupinami. Ali menite, da vaša besedila v glasbi »zvenijo« ali »zaživijo« na drugačen način?
Večina moje poezije je tudi uglasbene, kar se mi zdi velika sreča, saj poezija s tem vsekakor zaživi na nek drug način. Začel sem, že davno, z Otom Pestnerjem, ki je pel še danes »živo« Merienn. Največ sem sodeloval z Mijo žnidarič, pripravila sva kar dva albuma. Potem so sledile pop in rock zasedbe, zadnja recimo je skupina Posodi mi jürja. Zelo rad pišem tudi za Halgato band in za skupino Langa, s katero trenutno pripravljamo zgoščenko Cigansko dušo imam. Prav ciganska glasba je namreč moja velika strast, poznam veliko skupin tudi od drugod, to je pravzaprav tudi edina glasba, ob kateri z užitkom plešem.
Vaše knjige izhajajo pri številnih založbah, nekatere so prevedene tudi v tuje jezike, poleg tega ste za svoja literarna dela prejeli številna priznanja in nagrade. Kaj vam osebno pomenijo vsa ta različna priznanja?
To o nagradah in priznanjih je povezano z maksimo, ki sem jo že prej omenil in ki se glasi, da se nazaj preveč ne oziram. Seveda je lepo dobiti nagrado, priznanje, ampak ko pišeš, si zmeraj na novem začetku, vselej začenjaš znova.
Mogoče bi se dotaknila ene izmed vaših knjig, ki si zasluži še posebno pozornost. V mislih imam Poemo o ljubezni. Knjiga se močno povezuje z Jungovo razlago arhetipov. V kakšnih okoliščinah je knjiga nastajala?
Knjiga je nastajala v zelo zanimivih okoliščinah. Pravzaprav gre za notranjo zgodbo iz mojega romana Skarabej in vestalka, ki ga sicer imajo za moje najbolj hermetično delo, sam pa ga imam nekako najraje. V romanu gre za futuristični znanstveni dosežek, poseben mikročip, ki bi ga vgradili človeku v možgane in bi sproti zapisoval človekovo celotno duhovno življenje, po smrti pa ostal kot dokument, oziroma kot nekaj, kar se lahko v drugem človeku znova aktivira. V tem romanu znanstveniki »uporabijo« žensko, ki je medij in se lahko vživlja v duha deklice, ki je umrla pred tri tisoč leti. Ravno zgodba te deklice pa je tisto, kar sem iz te knjige tudi vzel in znova predelal. Seveda je vse to morda na prvi pogled videti kot nekakšna znanstvena fantastika, ampak v bistvu želim dokazati le, da se človekova duhovnost z razvojem civilizacije ne spreminja. človek enako doživlja, čuti, čustvuje danes, kot je tudi pred tri tisoč leti, in bo verjetno tudi enako čutil čez tri tisoč let, ko bo večinoma verjetno bival in komuniciral v virtualnem svetu.
Kako bi komentirali izjavo dr. Magdiča, da je Poemo o ljubezni možno psihoanalitično interpretirati tudi z aspekta moške psihe, in sicer moške ženskosti – anime, ki jo moški tudi mora stalno negovati, sicer ne doživlja napredka lastne osebnosti in ostane sam?
že dolgo mi je jasno, da v vsakem človeku obstajata oba principa, tako moški kot ženski, kar pomeni, da je v vsakem moškem nekaj ženskosti in prav tako v vsaki ženski nekaj moškega. Dejansko je res, da je moja poezija, vsaj iz zadnjega časa, pisana z ženskim lirskim subjektom. Ta poezija se išče v tistih delih mene, kjer se lahko počutim kot ženska. No, to pa seveda nima nobene veze s spolno usmerjenostjo, torej s tem nočem reči, da sem gej, ampak gre le za to, da lahko svet občutim tudi na ta način. Moje bralke mi v tem pritrjujejo in to mi laska.
Glede na to, da so vse vaše pesmi ljubezenske, vam verjetno ljubezen predstavlja glavno gonilo vašega življenja.
Naloga literature vsekakor ni v tem, da bi dajala odgovore, ampak ji gre bolj za to, da zna postavljati prava vprašanja. Kljub temu moja literatura ves čas živi iz spoznanja, da je prav ljubezen tista najvišja vrednota, ki daje življenju smisel. Tako doživljanje ljubezni seveda ni nujno vezano na razmerje med moškim in žensko, ampak lahko ljubezen razumemo, recimo, tudi v smislu Kristusove ljubezni.
To ljubezen doživljajo tudi vaši junaki v Petelinjem zajtrku.
Petelinji zajtrk je ljubezenski roman, ki se dogaja v svetu malih ljudi, v avtomehanični delavnici, v moški druščini, ki je nekako odrinjena na rob družbe. No, ta druščina vseeno notranje in morda nezavedno ves čas hrepeni po nečem več, kot je ta potrošniški in materialni svet. Roman tematizira različne oblike zaljubljenosti, tako tudi platonsko zaljubljenost glavnega junaka v hrvaško pop ikono Severino. Roman je te dni znova ponatisnjen, izšel je pri založbi Beletrina, kupiti ga bo mogoče tudi v Mercatorju, po njem bodo začeli 10. avgusta snemati celovečerni igrani film, v katerem bo seveda igrala tudi Severina.
Kako bi ocenili kakovost dogajanj na področju kulture v našem okolju? Nekako še vedno lahko imamo občutek, da se to dogajanje še ni dovolj »razcvetelo«.
To vprašanje je zelo aktualno, saj sta Murska Sobota in celotno Prekmurje v neki izraziti depresiji, kar se tiče kulturnih dogajanj in nasploh vseh vzorcev kulturne prisotnosti. Primerjava Murske Sobote z drugimi primerljivimi mesti, npr. s Ptujem, čakovcem, Szombatheyjem, nam pokaže, da je Murska Sobota dejansko izgubila stik s časom, zato je ta hip, vsaj kar se kulture tiče, izrazito provincialno mesto. Verjetno je temu kriva tudi posebna dediščina. V prvi svetovni vojni je Murska Sobota izgubila del madžarskega meščanstva, druga svetovna vojna je pobrala žide, ki so bili pomemben del meščanstva. Tudi sama socialistična diktatura je še tisti skopi ostanek slovenskega meščanstva odrinila v ozadje. Murska Sobota, ki je imela v času druge svetovne vojne okrog pet tisoč prebivalcev, se je izrazito hitro razvijala kot socialistično mesto, nastajala je iz priseljenih delavcev, uslužbencev, postala je t. i. spalno naselje, ni pa ohranjala meščanskega duha. Mislim, da v tem trenutku to tudi plačujemo s tem, da še zdaj nimamo pravega meščanstva. Imamo sicer nekaj relativno premožnih ljudi, ki pa ne izhajajo iz neke tradicije, ki bi nosila s sabo potrebo po kulturi. Zaradi vseh teh razlogov je stanje takšno, kakršno je. Posebna nesreča je še, da po osamosvojitvi Slovenije Murska Sobota ni imela sreče pri izbiri županov. Vsi ti župani, ki so in ki še vedno diktirajo razvoj, niso imeli neke vizije, kako bi sploh lahko formirali urbano kulturno in družabno življenje. Edina svetla in zame zelo pomembna izjema v tem trenutku je ta iniciativa mladih okrog MIKK-a in z njo povezana pridobitev novih prostorov. Vendar, potrebno bi bilo najti nek splošni konsenz, tudi neko politično izraženo voljo prebivalcev Murske Sobote, željo po kakovostnejšem življenju v vseh pogledih. Murska Sobota tu in zdaj in njeno kulturno življenje žal delujeta kot neka hudo ruralna zgodba, ki se je tu mnogi žal niti ne zavedajo, prišleki in opazovalci pa jo seveda opazijo.
Kakšno se vam zdi zanimanje mladih za kulturo?
Zanimanje mladih za kulturo na splošno se mi zdi pravzaprav izjemno. Sodelujem z različnimi društvi in klubi študentov po Sloveniji, veliko prihajam z mladimi v stik in to vem. Opažam pa tudi, da mladi zelo veliko berejo, kar nam navsezadnje vsako leto pokažejo številke izposojenih knjig. Letna izposoja mojih knjig v slovenskih knjižnicah se že nekaj let giblje tam okoli 20.000, v tem deležu pa moja dela za mlade zavzemajo večji delež. Skratka, stanje sploh ni tako slabo, kot se morda komu zdi na prvi pogled.
Ste si že mogoče ogledali nove mladinske prostore v Soboškem gradu?
Ogledal sem si jih samo od daleč, zato bi težko komentiral. Sem pa bil nekaj časa v komisiji in sem bil eden izmed tistih, ki so se zavzemali za to, da so ti prostori zdaj tam, kjer so. Verjamem, da se prav v teh prostorih začenja neka boljša in lepša murskosoboška kulturna zgodba.
Kako bi komentirali izjavo Milana Vincetiča, ko je dejal, da je murskosoboška knjižnica še vedno preveč »podeželjska«?
Kolega Vincetiča povsem razumem. Verjamem, da mu je »prekipelo«, saj je knjižnica popolnoma nova in bi res morala biti središče kulturnega dogajanja na nekem ustreznem nivoju.
Nam lahko razkrijete vaše načrte za prihodnost? Pripravljate kaj novega?
Jeseni bo pri Beletrini izšel roman z naslovom Muriša. To je nadaljevanje romana Ločil bom peno od valov, ki je bil zelo uspešen pri bralcih in ga mnogi že res nestrpno pričakujejo. Trenutno mi vzame precej časa snemanje filma Traktor, ljubezen in rock 'n' roll, ki ga po romanu Vankoštanc v mojih Dolencih snema Branko Djurič. Po romanu Petelinji zajtrk pa bo, kot sem že dejal, avgusta začel snemati Marko Nabršnik. Film bodo deloma posneli tudi v Gornji Radgoni. No, po vsem tem pa me čaka res poseben izziv. Z Mladinsko knjigo imam namreč pogodbo za sodelovanje v mednarodni zbirki Miti, ki trenutno združuje največje založbe iz 30 držav. Pisal bom torej knjigo, ki bo sočasno prevedena v kar lepo število svetovnih jezikov, in misel na tako širno bralstvo je pač že sama po sebi navdih.
