Artur Štern: La Toyo so mi namestili

Kako si proslavil včerajšnjo napol-zmago Kmetije slavnih?

Na Pop TV-ju so nam pripravili zabavo, vendar sva z Goranom takoj po dvoboju morala v spletno klepetalnico, nato so naju čakali intervjuji. Na samo zabavo sva prišla precej pozno, okoli polnoči, ko se je vse počasi že umirjalo.

   

Dogovor med tabo, Goranom in Majo o razdelitvi glavne nagrade še vedno drži?

Ja, dogovor še drži, vendar smo sedaj ostali v njem samo jaz, Goran in Maja. Marijan je včeraj eksplicitno zatrdil, da v nobenem primeru nagrade ne bi delil. On je bil tako zaverovan vase in imel je tako podporo vseh bivših članov, da se je dobro zavedal, kakšne so možnosti, da dobi tistih 14.000 evrov nagrade. Tako da mu ni bilo v interesu, da bi sodeloval z nami.

   

Mnogi ti zamerijo, da se nisi boril po vseh svojih močeh in tako nisi ostal zvest svojim načelom.

Midva z Goranom sva imela scenarij, ki je bil drugačen od tistega, kar se je na koncu izcimilo. Gre za to, da bi jaz njega itak premagal v vseh treh disciplinah, če bi se šlo zares. Sva se pa zmenila, da bova sodelovala, kar je bistveno pomembneje, kot pa tekmovati in nekoga premagati. Meni osebno to ne pomeni kaj dosti, predvsem pa ne za neko tuje veselje. Bolj me zanima sodelovanje ali celo altruizem. Z Goranom sva imela tri scenarije. Po eni strani si človek blazno želi biti zmagovalec. Druga opcija je, da bi bila oba skupaj zmagovalca, kar je bilo neizvedljivo, saj bi v primeru neodločenega izzida ves denar šel v dobrodelne namene. Tretja, meni najbolj ljuba opcija pa je bila tista, ki jo lahko dojame mogoče pet odstotkov Slovencev, pa še to zgolj altruistična scena. Šlo je za scanarij, v katerem se deli glavna nagrada na tri dele, ne glede na to, kdo je zmagovalec. Vendar pa je meni začel takoj v začeku dvoboja Goran vsiljevati borbo, zato sem rekel: no, pa dobro, če že hočeš. Še vedno pa se nisem hotel boriti. Potek dogodkov ni šel, kakor bi po scenariju moral. Sprašujem se, ali sem ravnal pravilno, bi morda moral prevzeti Goranovo pobudo po bojevanju. Če Goranu zmaga, naziv toliko pomeni, pa naj bo tako.

   

Na začetku je bilo oznanjeno, da je glavna nagrada 50.000 evrov. Pa vendar se je izkazalo, da je glavna nagrada manjša, in sicer le 36.000 evrov.  Se počutiš ogoljufanega?

Na začetku smo se res počutili ogoljufane, ampak saj se nam ni šlo spet toliko za denar. Oni (organizatorji) so nas želeli le malo ob živce spraviti, da se bolj kregamo, da smo bolj zmedeni in zoprni. Vse to je del scenarija, katerega namen je postavit tekmovalce v izjemne razmere.

   

Sodelovanje v Kmetiji slavnih naj bi bila velika prelomnica v tvojem življenju. Si se tega zavedal že pred vstopom v šov?

Prej sem res mislil, da gre za prelomnico, zdaj pa vidim, da gre samo za eno izmed stopnic. Kar se tiče slave in vsega, jaz trenutno sem slaven. Ljudje so mi celo v neki točki povedali, da sem najbolj slaven Slovenec. Poleg tega imam še tole La Toyo, ki je trenutno najbolj slavna oz. razvpita Slovenka. Potem pa sva še skupaj in to je neke vrste cel Hollywood.

   

Si pa večjo prepoznavnosti najbrž predvideval?

Ljudje so me poznali že prej, na sceni sem namreč že dolgo časa. Kdor se vsaj malo giblje znotraj teh voda šovbiznisa je že slišal zame in si o meni ustvaril določeno mnenje. Meni zato ta slava, prepoznavnost, razvpitost predstavlja način življenja, brez, da bi želel na ta račun nekaj zaslužiti. Velik del tekmovalcev Kmetije vidi sedaj svoj trenutek za izkoriščanje vseh možnosti zaslužka. Mene ne zanima denar  tej obliki. K meni denar prihaja sam. Največ kar mi je dala ta izkušnja v Kmetiji je, da se z mano ukvarjajo tisti ljudje, ki so me dojeli. Tisti, ki me niso dojeli, me pustijo pri miru, se me bodisi izogibajo, le redko kdo pa mi pokaže svoj prezir, ker za to je treba imeti pogum. Velik kup zanimivih, izrazitih, intenzivnih, pomembnih, dobrih, inteligentnih, sposobnih ljudi sem spoznal.

   

Torej ni bil ključnega pomena za vstop v Kmetijo ne denar ne prepoznavnost ...

Ne ne, oboje me je zanimalo. Kdor reče, da ga cekini niso zanimali ali laže ali pa je neumen. Tako ali drugače te to mora zanimati, če si v igri, četudi zgolj v simbolnem smislu. Jasno, da mene cekini niso posebej zanimali, sem bil pa edini, ki se je zares trudil, da prihranimo kar se da veliko denarja. Pa ne z namenom, da bi si sam domov odnesel čim več denarja ampak da bi bil, kdorkoli bi bil pač zmagovalec, zadovoljen z izkupičkom. Zdi se mi idiotsko kupovati marmelado za 200 evrov, če so po tleh vsepovsod hruške, jabolka. Takih stvari je bilo mnogo.

   

Prek lažne predsedniške kandidature iz leta 2007 in drugih medijskih eksperimentov si s sodelavci želel ugotoviti, kaj vse so mediji za čim večjo gledanost pripravljeni sprejeti in prikazati. Ti je izkušnja iz tega eksperimenta pomagala pri razumevanju koncepta Kmetije?

Definitivno sem potegnil iztočnice, ki so mi pri vsem skupaj pomagale. Pred začetkom Kmetije slavnih sem se pripravljal, kako se spopasti z življenjem na kmetiji in sotekmovalci, sistem resničnostnih šovov in težnje organizatorjev sem poskušal kar najbolje ugotoviti.

   

Boš sedaj, ko si občutno pridobil na medijski prepoznavnosti ponovno vložil kandidaturo za predsednika, mogoče za župana Ljubljane?

Oscar Wilde je rekel: denar me ne zanima, zlasti ne v majhnih količinah. Isto velja zame, saj me ne zanimajo bedne funkcije županov in članov parlamenta. Zavedam se, da predsednik Slovenije ne morem biti nikoli, še vedno pa je bolj pomembno, da nastopam kot kandidat za predsednika Slovenije, da dobim določen delež podpore, kot pa da sem tam le župan. Take stvari me še v največji pijanski norosti ne bi mogle interesirati.

   

V Kmetiji slavnih so te sotekmovalci videli v vlodi voditelja. Se tudi sam vidiš tako?

Leaderstvo se mi zdi ena izmed možnosti, za katero poprimeš le, če ne gre drugače. Če pa zna nekdo drug bolje voditi, sem veliko raje v vlogi svetovalca ali opazovalca. Vloga voditelja se mi ne zdi zanimiva, nasprotno, prav žaljiva je do samega sebe.

   

Kako je bilo altruizma in nasproti temu individualizma v sami Kmetiji?

O altruizmu skorajda ni bilo sledu, saj je bilo več kot 99 odstotkov vsega v znamenju individualizma.

   

SI kot nosilec črnega pasu v karateju bojevnik po duši?

Bojevnik sem samo takrat, kadar sem resno izzvan. Drugače pa dajem v ospredje zadržanost in mir.

   

Kaj je nujno za tvojo vsakodnevno eksistenco?

Navajen sem živeti skromno, zato mi zadostujejo tla pod nogami, svež zrak, toplota in nekaj svetlobe, da ne blodim v temi.

   

Si skromnosti navajen iz mladosti ali si tak način življenja izoblikoval kasneje?

Zmeraj v življenju sem imel denar. Zakaj? Ker ga nisem zapravljal. Zmeraj sem imel varnost, ki sem jo sam ustvaril. Od nekdaj pa sem skromen, izrazito skromen.

   

Golota je v naši družbi še vedno tabu. Večkrat pa smo se lahko prepričali, da sam s tem težav nimaš. Kdaj si torej presegel ta tabu?

Ko sem bil še pubertetnik, mi je bilo zelo nerodno v kopalkah. Da bi lulčka pokazal, je pa bilo že kar preveč. Ko smo bili v vojski, pri 18 letih, pa smo se začeli sončiti nagi v travi. Tako sem počasi ugotovil, da me nima ničesar biti sram. Ene ljudi je sram, ker je njihovo telo debelo, neestetsko oblikovano in se ga sramujejo. Ti ljudje potem pravijo, da če bi bili bolj atletske postave, bi se pa lahko pokazali. Mogoče je prav to eden izmed kriterijev, razlogov za tabu. Po drugi strani pa je vedno več ljudi na nudističnih plažah, ki so debeli, zanimivih postav, pa ne vidijo nobenega problema. 

   

Na podlagi česa se je izoblikoval ta tvoj kritičen odnos do družbe?

Družba je pravzaprav en tak konstrukt, znotraj katerega se posamezniki stapljajo in imajo možnost, da se potuhnejo. Sleherna inštitucija je točno to. Poleg tega imajo inštitucije precejšnjo moč, da vplivajo na posameznike, ki se ne skladajo s temi kalupi. Zmeraj sem bil mnenja, da je zelo pomemben obstoj posamičnika, to je razsvetljenega posameznika, ki kritično gleda na celotno družbo. V filmih je to večkrat prikazano kot napetost med posamičnikom in velikimi korporaciji, proti katerim se bori. To so zadoščenja polni filmi, ki te navdajajo z nekim upanjem, da pa morda nekje le obstaja možnost neke pravičnosti na tem svetu. Vprašanje je, kolikokrat posamičnikom res uspe. V tem konceptu se tudi sam rad vidim, saj sem se velikokrat znašel v konfliktu z večjimi inštitucijami, univerzo recimo. Vendar veliko stvari ni moč uničiti, lahko se samo umakneš, greš dalje in pustiš za sabo.

   

Bi svojo zgodbo lahko potem primerjal z zgodbo katerega izmed filmskih, knjižnih junakov?

Vsi knjižni junaki, ki sem jih objavil v svojih romanih, odražajo na nek način mene. Pred desetimi leti sem napisal pet romanov, ki so sedaj izšli v kompilaciji: Jeba z lipicanci, Skrb za gene, Daljni mir, Šarlatanska vednost, Pesmi do dna. Tam so ti moji junaki, z njimi se lahko primerjam.

   

V nekem intervjuju si povedal, da je za tebe prava ženska, citiram "velika, debela in blond". Spet drugič si dejal, da te privlačijo ženske, ki so hkrati lepe in grde, tipične lepotice ti niso všeč. Kakšne karakteristike te torej privlačijo pri ženskah?

Pri ženskah me privlači raznolikost, dodana vsebina. Lepotice so ponavadi deležne pohlepa nekih bebastih bogatašev, lastnikov korporacij, jaht in podobnih zadev. In ponavadi, tudi če v osnovi so inteligentne, podležejo vsemu temu vplivu, moči kapitala. Je pa to zdaj dejansko moj predsodek. Tudi ženske ne marajo lepih moških, tistih totalnih lepotcev, ker so absolutno nagnjeni k temu, da bodo po*ukali celo pojavo vseh drugih žensk. Ženske se zato takih lepotcev v osnovi izogibajo in tudi jaz imam tako zavoro pred lepimi ženskami. Ampak meni v resnici lepotice niso zanimive, saj so ena drugi podobne. Zanimivo je, če je ženska lepa, zraven pa vzdržuje še posebno držo, nagnjenje, ki jo dela posebno. Osebna nota ženske je pomembna, na zunanji videz se toliko ne zanašam.

   

Kaj pa je torej s predispozicijami 'velika, debela, blond'?

To so pač ti evolucijski štosi, saj je ženska z večjimi boki lažje rojevala, moški, ki pa so zbirali take ženske, so imeli pa več potomcev. Mi smo evolucijski stroj, ne glede na to, koliko smo racionalni, upoštevamo ta primarni eros, nagon nas vleče k tem proporcam.

   

V tem sem nekako prepoznala La Toyo.

Ja, saj so mi jo zelo očitno namestili.

   

Kako misliš, namestili?

Jaa, tudi mene njej. To je bilo čisto zrežirano. Pred šovom smo imeli različne razgovore s psihologi, kjer sem jasno povedal, kakšne ženske so mi všeč. Ona je povedala, da ima rada moške, ki so uspešni, voditelji. Midva sva se takoj, v trenutku ujela kot ključ - ključavnica.

   

Kakšna je po tvojem mnenju vloga moškega v uspešni sodobni zvezi?

Danes so moški zelo poženščeni v severozahodnem svetu, postali so copate. Sodobni moški so v veliki meri feminizirani, na nek način celo kastrirani. Se pa ta trend ne bo nikoli razširil do prevladajočega stanja, še zmeraj bo 'dedc' 'dedc' in kot tak privlačil ženske. Te potrebujejo možatost, trdnost, oporo ob sebi.

   

La Toya je v nekem pogovoru povedala, da sta imela spolni odnos brez kondoma, saj ti je popolnoma zaupala, navsezadnje si doktor. Iz tega je razvidno, da je splošno zaupanje v človeka v veliki meri pogojeno z njegovo izobrazbo. Meniš, da določena stopnja izobrazbe prinaša tudi določeno odgovornost?

Mislim, da to dvoje ni nujno združljivo. Jaz sem dva, kakor sem že napisal v neki kolumni, doktor Štern in gospod Artur. Doktor je star, skromen, miren, ne mara kakšne posebne družbe, uživa na vrtu, prebira knjige. Potem pa ga pokličejo prijatelji, da bi prišli na obisk. In res, prijatelji ostanejo dlje, kot so načrtovali in po parih litrih vina na istem mestu, kjer je prej sedel doktor, sedaj sedi Artur.

   

Kakšen je vajin trenutni odnos z La Toyo?

Vsekakor se druživa, pravzaprav zelo redko, pa še to ob jutrih, saj ona čez noč dela. Navdušena je, ker jo spremljam pri njenem delu in tudi meni se zdi zabavno. Kar zadeva spolne odnose sva po nekem čudnem naključju en drugemu zvesta že mesece.

   

Je to predpogoj za razvoj, ohranitev zveze?

Sploh ne. Bolj pomembno je, da se partnerja spoštujeta in sta kritična sama do sebe. La Toya pa vsekakor ni ženska, s katero si predstavljam svojo prihodnost. Nahajava se pač sredi te pravljice Brada Pitta in Angeline Jolie.

   

Pa prinaša pornozvezda v posteljo kakšne dodane vrednosti?

Ko sem gledal del La Toyinega porno filma sem videl zgolj en kup blefiranja, zato to zame ni interesantno, dodana vrednost. Gre za neke mehanske gibe, ki so pač posneti na kamero. Ni zaljubljenosti, strasti, nežnosti, tistih avtentičnih stvari, ki v realnosti so prisotne.

   

V prihodnje nameravaš narediti lasten TV-šov. Bo šlo za resnišnostni šov?

To bo kombinacija kviza, resničnostnega šova in izredne seksualne revolucije.

   

Torej bo to prvi slovenski porno-resničnostni šov? (smeh)

Ja, tudi to je možno. Odvisno samo, koliko bo to v realnosti mogoče speljati, dati v okvire morale.

   

Se imaš namen sedaj, po končanju šova, posvetiti zdravljenju problemov z alkoholom?

Nisem alkoholik, sem pijanec in kot tak se sam odločam, kdaj bom pil. Zdravljenje zato ni potrebno. Če bi res videl vzrok, lahko kvečjemu abstiniram.

   

Po intervjuju odhajaš na predstavitev knjige Alenke Sivka. Boš tudi ti napisal knjigo, v kateri bo predstavljena tvoja plat bivanja na Kmetiji?

Jaz sem v svojem življenju napisal dovolj knjig, 15 sem jih celo izdal pri različnih založbah. Ne izključujem možnosti, če pride dobra ponudba, morda. Trenutno pa nimam namena, se mi ne ljubi.