Haunted by this portent
This obsession in my mind
With a city sunk below
Tall cedar groves and graves sublime
Sporting their importance
Marble wings spread to the skies
A vale of dreams that it would seem
The daylights race to leave behind
Cradle of Filth, Midian
Ležal je na postelji ob oknu. Prostor ni bil velik. Bele stene, malo pohištva, malo okrasja. Svetloba pa slepeče bela. Prihajala je skozi masivna starinska okna, ki so pričala, da so tu v nekih drugih časih živeli vse kaj drugačni ljudje. Bila so zarešetkana. Neskladje med njihovo starinsko gosposkostjo in zaporniškim značajem prostora je bilo naravnost srhljivo. Sedel je k njemu ob posteljo in potem sta se spet šla. Ležeči je večino časa nepremično strmel v strop in se delal, kot da ga ne opazi. Le tu in tam so se mu ob kakem nehotenem premiku glave, ki ga ni zmogel preprečiti, na obiskovalcu ustavile oči. Ni bilo dvoma, da se zaveda njegove prisotnosti. Le da še vedno ni spregovoril niti besedice, niti ni z ničimer nakazal, ali se sploh kdaj namerava zmeniti zanj. In potem spet, kot že ves teden, kar ga je kriminalistični inšpektor Egon Lang obiskoval, nič. Egon Lang pa se tudi ni dal. Preprosto spregovoril je. Pričel pripovedovati o pogoriščih, ki jih je ležeči pustil za sabo; kar bi se ga enkrat le moralo zadosti dotakniti, da bi ga izvabilo iz brloga molčljivosti. Spraševal je, kar ga je že imel vprašati in zaradi česar je sploh pripotoval, pa če bo oni kdaj spregovoril ali ne. Ležeči pa seveda nič. Preprosto in dokončno nič.
Kriminalistični inšpektor Egon Lang je tudi tistega dne, v petek, se pravi po petem obisku, stol ob postelji zapuščal razočaran. Ležečemu se preprosto ni bilo mogoče vpotegniti pod lupino molka. Ustavil se je v gostilni s trgovino na samem, ob križišču, kjer se je od regionalne odcepila cesta, ki je vodila k podeželskemu dvorcu iz 19. stoletja na vzpetini, po drugi vojni preurejenem za vse kaj drugačne namene. Privoščil si je kratkega in podaljšano kavo ter razočaran preprosto ni več vedel, ali naj tudi zadnja dva dneva, kolikor naj bi jih še prebil v teh krajih, zapravi za brezplodno posedanje ob molčečem. Konec koncev so bila vsa dejstva že zbrana v mapah in pripravljena, da sodni mlini odmerijo krivde in pokore. Vendar pa, nekaj se vseeno ni zdelo prav, nekaj je manjkalo, nekaj, kar je ležeči kot dragoceno zrnce murskega zlata skrival v globinah valovja molčljivosti, tisto nekaj, zaradi česar je kriminalistični inšpektor Egon Lang po končanem preiskovalnem postopku tudi zaprosil za teden dni dopusta in se odpravil k njemu, tisto nekaj, za kar je vedno bolj slutil, da se mu ne bo odstrlo nikoli.
Spomnil se je svoje žene, ki ga je svarila, da bo opravil zamansko pot, a ker je bil tak, da ni nikoli zahajal na kake svoje (krive) poti, kot tudi ni nikoli preveč njunega zasegel zase, njegovi odločitvi ni nasprotovala. In po vseh teh zamanskih dnevih ga je nenadoma hudimano zaskominalo po njej. Sicer pa. Saj so bila dejstva vendar popolnoma jasna. A nekaj je vseeno manjkalo, ni prav dišalo in ni imelo pravega okusa, to, kar se mu je po končani preiskavi vsiljevalo kot rešitev uganke, nekaj je manjkalo, nekaj je neizpodbitno manjkalo; tisti končni touch, ki iz vojaškega kotlarja naredi mojstra gurmanskih užitkov, tisti spin (ni našel domačih izrazov), ki šele prav razpostavi dejstva, da se izkristalizira bistvo. A molčeči mu ne bo podaril ne toucha in ne spina, o tem je bil vse bolj prepričan. Stopil je v sobo nad gostilno, kjer se je za teh nekaj dni nastanil, pograbil že pripravljeni kovček in komaj še ujel avtobus, ki se je ravno odpravljal s postajališča ob križišču.
Vse to, o čemer je kriminalistični inšpektor Egon Lang med potjo domov še vedno mozgal, se je pričelo pred nekaj meseci, nekega povsem običajnega večera v soboškem malosvetju. Soboški župnik in bodoči škof Lazar Benko si je na krožnik ravno naložil zadnje preostalo piščančje bedrce. Da, da, bodoči škof, se mu je smejalo in niti malo mu ni bilo več žal, da si je tistega večera naročil za svoj stan in priložnost vse prerazkošno večerjo. Ampak nekaj razkošja je tistemu večeru vendarle pristajalo. Naslednjega dne je bil namreč vabljen na škofijski sedež na svečani sprejem ob obisku apostolskega odposlanca in vedel je, da to lahko pomeni samo eno. Da so njegova večletna prizadevanja končno obrodila sadove.
Prizadevanja, ja pa ja, bitka, bitka, bi moral reči. že ko je pred leti s prižnice prvič zagrmel, da si njegovo ljudstvo zaradi tisočletnega trpljenja pod patronatom krone svetega štefana in usodne ločenosti od lastnega plemena zasluži škofijo, so na škofiji, ki jih je teh nekaj neznatnih župnijic v svetu ob reki pripadalo, delali take, da je mislil, da ga bo odneslo do samega roba vesolja in ne samo odplavilo z novega delovnega mesta, udobnega usnjenega stola župnika v sóboškem župnišču, njegovi dotedanji somišljeniki pa več niti pisniti niso upali, kaj šele da bi ga pozdravili ali celo zares pogledali v oči v mestu. Glas o njem je segel vse do vatikanskih dvorov, da je nekaj naslednjih let prebil v škofijski kaznilnici, v zakotni župniji nekje v pohorskih hostah, malone sam sebi župnik, cerkovnik in občestvo. župništvo v pohorskih hostah je bilo seveda opomin. Kajti, ko enkrat postaneš župnik, to ni kazen, ampak kvečjemu čast, župnija, s katero te počastijo, pa ponavadi tvoj dom do smrti. In če dobiš vukojebino v pohorskih hostah, dobro premisliš, ali si želiš tam prebiti preostanek svojega življenja, ali pa si vseeno pripravljen prisluhniti pametnejšim od sebe, ali pač: tistim z več moči v cerkveni politiki.
Zdaj pa je bil njegov boj končno dobojevan, čeprav ni bil več prepričan, da je to res neka zmaga. Kajti, gospod škof, ki so mu do brezupa otežili nekaj zadnjih let, bodo ob njegovi zmagi in povišanju zmagali in povišani še veliko bolj, saj bodo postali nadškof in morda celo kardinal. V cerkvenih krogih blizu Vatikana se je namreč šušljalo, da premodri Benedikt razmišljajo škofijo razdeliti na tri dele in s tem ustanoviti tri nove škofije, nekdanjemu škofijskemu sedežu pa podeliti še večjo čast, status nadškofije in metropolije. Volk sit in koza cela torej. Prepričan je bil, da je prav razglasitev odločitve Petrovega naslednika, rimskega škofa, prvega izmed škofov, papeža, razlog jutrišnjega obiska apostolskega odposlanca na sedežu škofije in da so ravno zato povabili tudi njega, kajti kdo, kdo si pa bolj zasluži postati prvi sóboški škof kot on, katerega glas je bil zadosti močan, da se je iz njegovega strahovitega izgnanstva prebil v sanje samega presvetega Benedikta, da so se prebudili do kosti prepoteni in odločeni, da o njegovem pravičnem boju še enkrat premislijo.
In medtem ko se je soboški župnik Lazar Benko predajal slastem hrustljavega piščančjega bedrca in svoje zmage, se je spodaj pri vratih župnišča pričel neki čisto drugi pravičen boj. Ni slišal veliko, samo razburjen moški glas in gospodinjino zaskrbljeno klicanje: »Gospod! Gospod! Pridite! Hitro!« Odložil je večerjo in se napotil v pritličje. Na stopnišču ga je prestregel neznani starec in se tako odločno zagnal proti njemu, da ga je kar zakovalo med stopnice. A starec nato le ni planil na njega, ampak se je ustopil nekaj dihljajev vstran in obelodanil: »Sem bil včeraj pri kapelici pa sem stal pred njim pa sem ga spraševal pa sem ga prosil pa sem kričal, naj mi pove, čigava je tu resnica in ali se tu res poštenje dela. Pa je samo gor gledal pa se delal, kot da me ne vidi, pa niti glasu od njega. Pa mi je bilo zadosti pa sem mu, ki je še vedno samo gor gledal, povedal: Pa smo z lagera v šumo pobegnili, pa sem molek, ki mi ga je mati pred smrtjo dala, vedno pri srcu nosil. Pa sem komunistom na posestvu delal pa njihove tanače poslušal pa sem še vedno vsako nedeljo v cerkev šel. Zdaj mi pa še ta mali košček božje zemlje, ki po svetem zasluženju meni pripada, vzeti hočejo.
Sem se skregal z njim in sem mu povedal svoje, a preklel ga pa nisem, ne, ne, Janoš oča še ni nikoli nič svetega preklel. Pa je končno spustil svoje oči in mi rekel: Janoš oča, jaz vem, da se vam krivica godi, samo zato boste vi v nebesih na moji desni sedeli, vsi tisti, ki se zdaj svete pa poštene delajo, pa bodo stopali mimo in potem boste vi povedali, kateri so res poštenje delali, kateri pa so se samo z desnim licem svete štimali, z levo roko pa pod lastno rit phali.« Starec je premolknil v besu in žalobno dodal: »črni vragovi boste spet vse pod sebe spravili.«
Lazar Benko je naposled ugotovil, o čem starec blodni. Janoš oča, kakor si je stari pravil, so bili prav gotovo iz vasi, v kateri je cerkev ravno tiste dni prodajala travnik na obronkih gozda, prej v lasti zadruge, ki ga je dajala v brezplačno uporabo pogodbenikom. Saj tako ali tako ni bil nič vreden. Po denacionalizacijskem postopku je pripadel cerkvi in v prazno obležal, kmetje pa so ga še naprej kosili. In ko se je cerkev odločila travnik prodati bližnjemu zdravilišču, ker je bil po čudežnem naključju, ali pač sveti previdnosti, v neposredni soseščini golf igrišča v procesu širitve in se ga je zdravilišče odločilo odkupiti po res odlični ceni, so jim starci, ki so do tačas celo kradli travo! pričeli delati probleme. To pa vsekakor ni bilo nekaj, s čimer bi si bil Lazar Benko pripravljen pokvariti svečan večer. Prijazno je povabil starčka k sebi v sobo na kozarček, ko bo škof, potem pa se bodo s temi starci že nekako dogovorili. Sicer pa, kdo le se bo prerekal s škofom!
Soboški škof in nesojeni župnik Lazar Benko pa se s starci ni uspel dogovoriti nikoli, kakor tudi ni nikoli pripotoval na škofijski sedež. Naslednjega dne namreč sploh ni vstal iz postelje, pa ne zato, ker bi tako hotel, kot oni zadrti molčečnež, ampak ker preprosto ni več mogel. Bil je namreč mrtev.
