MIKKino: Ljubezen, nemške marke in smrt

Sreda, 27. marec 2024
MIKK Murskam Sobota
ob 19.00
vstop prost
__________________
📽Ljubezen, nemške marke in smrt (Aşk, Mark ve Ölüm)
Cem Kaya, Nemčija, 2022, barvni/čb, 96'

Nastopajo: Ismet Topçu, Yüksel Özkasap, Metin Türköz, Cavidan Ünal, Hatay Engin, Cem Karaca, Boe B., Dede Deli, Derya Yildirim
distribucija Demiurg

ℹ️Zgodba
V zgodnjih šestdesetih letih je Zvezna republika Nemčija iz Anatolije in drugih delov Turčije novačila tako imenovane gostujoče delavce. Te je od vsega začetka spremljala tudi glasba – košček dóma v tuji deželi. Z leti so se v Nemčiji razvile samostojne glasbene smeri, ki v matični državi v takšni obliki niso obstajale.
Slikovit dokumentarni esej o malo znani glasbeni kulturi turških gastarbajterjev v Nemčiji – od nostalgičnih pesmi prvih let do hip-hopa druge in tretje generacije. Nagrada občinstva za najboljši dokumentarec v sekciji Panorama na Berlinalu.
https://www.youtube.com/watch?v=Lft-WVM1jXo
💥Iz prve roke
»Kaj pravzaprav sodi pod turško glasbo v Nemčiji ali pa je že sam izraz nejasen? Mar ne poznamo nešteto stilov turške glasbe? Kaj pa glasba tukaj živečih Kurdov, Grkov, Armencev in turških Jezidov? O homogeni turški glasbeni kulturi v Nemčiji je težko govoriti, saj je zelo raznolika. Razlike so tudi med posameznimi regijami. Glasbene scene v Berlinu, Frankfurtu in Hamburgu je treba obravnavati ločeno, tako kot tiste na Nizozemskem, v Belgiji in Franciji. Kljub temu pa so vse del medžanrske evropske popkulture, ki je v ZRN ubrala povsem drugačno smer kot v matični Turčiji. Ta glasba je izvirna, ima svoj sleng, rituale in ustvarja lastne zvezde.
Prav zaradi svoje neodvisnosti je bila zame še posebej zanimiva. Bolj kot podobnosti sem iskal razlike. Kaj je bilo tu v Nemčiji drugače in zakaj? Tukajšnji umetniki so pesmi, običaje in plese interpretirali v skladu s svojim okoljem. Turška ali kurdska poroka v osemdesetih letih v telovadnici nekje v Porurju je imela povsem drugačno družbeno vlogo kot primerljiv dogodek v Turčiji. To je bila hkrati obletnica mature, koncert in prireditev za samske, gostje pa so prihajali iz vse Evrope. Obredi, kot je zažiganje rakije, turškega janeževega žganja, so bili nemške posebnosti, ki jih v Turčiji nihče ni poznal. Poročni muzikantje v Nemčiji so morali znati igrati sloge vseh turških regij, saj so priseljenci prihajali iz vseh delov Turčije. Zvok se je v Nemčiji spremenil tudi zaradi hitrega dostopa do tehnoloških novosti, na primer semplov klaviatur, ki so se pojavili na nemških glasbenih sejmih.
Glasbena scena je z leti rasla, se spreminjala, sledila modi in narekovala trende, toda večini Nemcev je ostala neznana. Zunaj skupnosti je bila komaj opazna. Ne nemški mediji ne nemška družba niso kazali večjega zanimanja. Zato ljudje radi govorijo o subkulturi. S filmom Ljubezen, nemške marke in smrt se želim temu odločno zoperstaviti. Naš dokumentarec govori o glasbeni socializaciji treh milijonov ljudi turškega porekla v Nemčiji. To ni underground, to je najbolj veličasten pop.«
- Cem Kaya
Kritike
»Ritmična in živahno napisana filmska enciklopedija turške glasbe v Nemčiji.«
- Berlinale