Psihoterapevtka Helena Hošpel je znanje psihoterapije pridobivala na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, ima precej strokovnega znanja in življenjskih izkušenj, s pomočjo katerih pomaga posameznikom razvijati celostno osebnost in njegove potenciale.
Je predavateljica mehkih veščin v gospodarstvu - starejšim zaposlenim, kakor tudi brezposelnim pri iskanju zaposlitve.
O žalovanju in bolečini, ki nikoli ne mine, psihoterapevtka razmišlja takole:
»Žalovanje – simbol za bolečino, bolečino, ki peče, ki skeli, ki nikoli ne mine. Nekaterih ljubljenih nikoli ne izžalujemo, nekaterih izgub nikoli ne prebolimo. Le naučimo se živeti, s tako močno bolečino, bolečino, ki peče, ki skeli in nikoli ne mine.«
»Z nasmehom na obrazu, s tenkočutnostjo do minljivosti, do zavedanja, da nismo večni, do preskoka, da vendarle nismo vsemogočni in da smo vendarle majhni in da vsak gre proti svojemu koncu - se borimo z žalovanjem, vsak na svoj način, vsak s svojo izgubo,« nadaljuje.
Sodoben človek je naravnan k hitremu, instantnemu reševanju problemov, izzivov tako na fizičnem, kot tudi na psihičnem področju:
»Žal, pa vedno le ne gre tako – nekateri procesi, kot je proces žalovanja, lahko trajajo precej časa in zahtevajo precej vloženega truda, tako za posameznika, kot za njegovo okolico. Kajti, nekatera najgloblja in za človeka psihično odrešujoča doživetja se dogajajo v njegovi notranjosti in so, če sploh, le bežno povezana z drugimi ljudmi.«
O žalovanju s psihoterapevtko Heleno Hošpel.
Ali lahko psihoterapevti pomagajo žalujočim?
»Seveda. S poslušanjem, sprejemanjem in seveda s strokovnim pogovorom, v katerem se razvija terapevtski – varen odnos. Krepi se vse, kar veča žalujočemu zaupanje v proces žalovanja, tudi v tablete, če jih slučajno jemlje, vero v okrevanje in njegove vire moči. Spodbujajo se zanemarjeni talenti in neizkoriščene sposobnosti, zdrave življenjske navade in vpetost v socialno mrežo. Če je smiselno in je žalujoča oseba pripravljena, potem se lahko spreminja tudi zorni kot situacije, ki je nastala s smrtjo ali odhodom določene osebe oziroma spremembo načina življenja.
Cilj terapije je, da žalujoča oseba znova najde svoj notranji mir in prebudi željo po življenju. Tukaj se smiselno vključujejo elementi tako imenovane pozitivne psihologije in se razvija zadovoljstvo, (za)upanje, optimizem, pogum, sočutje, radovednost, humor, igrivost, vitalnost, avtentičnost, vztrajnost, marljivost, ustvarjalnost, pravičnost, humanost, ljubezen in modrost. Neredki so primeri, da se ljudje izključno zaradi smrti ali ločitve od nekoga prebudijo in se začnejo zavedati samega sebe, okolice, ranljivosti in minljivosti.«
Kako si lahko žalujoči pomagajo sami?
»Iskreno povedano, da ljudje, ki so čustveno bolj pismeni, imajo manj težav z žalovanjem. Ne govorim, da ne žalujejo, daleč od tega, vendarle pa sprejemajo smrt kot neizogiben del življenja, znajo opisati svoja doživljanja, uporabljajo besednjak različnih čustev in s tem je 'čiščenje' olajšano. Posamezniki, ki se zavedajo pomena medsebojnih odnosov v širšem kontekstu, ki skrbijo za svojo osebnostno rast, razvoj identitete, verjamejo v duhovnost, žalovanje zagotovo bolj obvladujejo.
Tako je pomembno, da se zavedamo, da je žalovanje naravni proces predelovanja izgube, ki se vendarle zaključi, da obstajajo različne faze žalovanja in da je najslabše, kar si lahko storimo, da svoji bolečini 'pokažemo rdeč karton', se obrnemo stran in o tem ne govorimo. V tem primeru smo le močno potlačili bolečino, kar se v našem vedenju kaže v tem, da več ne jočemo in da se nas le še redkokaj kdaj sploh čustveno dotakne. Postanemo robotski in vsako čustvovanje nas nervira.
Osebno smatram, da so kvalitetne knjige še vedno zakladnica zavedanja življenja, usvajanja besednega zaklada, dojemanja čustvenih procesov, ki se nam dogajajo. V slovenščino je prevedenih ogromno knjig, ki nam lahko pomagajo, hkrati pa imamo čudovita dela slovenskih avtorjev, ki delujejo zdravilno in terapevtsko – enostavno vam moram priporočati roman Bronje Žakelj – Belo se pere na devetdeset. Čeprav avtoričin namen ni bil ustvariti terapevtski roman, je nastal – in bo zagotovo pomagal mnogim v procesih izgube ljubljene osebe, doživljanju osamljenosti in zavedanju minljivosti.«
Kako lahko pomagajo družinski člani, prijatelji, sodelavci ...
»Vemo, da se ljudje razlikujemo po značaju in da ta igra vlogo, kako se posameznik odziva na žalovanje. Marsikdo meni, da mu bo pomagala družba, marsikdo pa si takrat zaželi samote, saj mu drugi ljudje lahko pomenijo oviro, motnjo ali celo grožnjo v procesu žalovanja. In v tem primeru je naloga tistih, ki si samoiniciativno zadajo, da bodo drugemu pomagali ob žalovanju, da se umaknejo in spoštujejo željo tistega, ki je v procesu žalovanja.
Najslabše je, kadar se vsiljuje način, za katerega pomagač smatra, da bo pomagal tistemu, ki žaluje. Prav tako se moramo zavedati, da tudi otroci žalujejo, da žalujejo drugače in da potrebujejo precej podpore, razumevanja in strpnosti.«
Komentarji (1)
Žalovanje je dolgotrajen proces. !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Ampak za ta nasvet NE POTREBUJEMO prav nobenega terapevta ali psihologa, ampak žalujemo tako kot nam narekujejo telo in emocije, z podporo svojcev.
Nevladniki (in plačane analize) nam pri tem ponujajo le "recepte" brez katerih mi navadni ljudje ne zmoremo več živeti in iz nas delate zombije.. Pojdite delat…………….
Starejše novice
