Si ob branju naslova že prepevate Kreslinovo pesem? Dva prijatelja, 18-letni Domen in 20-letni Žiga, sta si jo na več kot 300-kilometrov dolgi poti zapela že ničkolikokrat.
Dobra prijatelja, oba tabornika, sta si zadala izziv: počez prehoditi Slovenijo, od Goričkega do Pirana. Nekaj mesecev sta se usklajevala in urejala vse potrebno, dobrih deset dni nazaj pa je šlo zares. S težkimi nahrbtniki in opremo sta 21. julija krenila na pot. Ta vikend sta bila v Ljubljani, sedaj pa sta že na poti proti cilju.
Mi smo se pogovarjali z Domnom, ki je idejo za ta podvig dobil pred nekaj leti: »Zdelo se mi je, da bi to znal biti dober izziv, pa še izvedljivo je. Potem sem potreboval nekaj let, da je ta ideja dozorela. Februarja letos sem Žigi omenil, kaj če bi to res naredila. In zdaj sva tukaj.«
Na poti sta že dobrih 10 dni in ti dnevi so precej drugačni od tega, česar sta vajena. Spita v šotoru, hrano si kuhata na majhnem gorilniku, umijeta pa se v kakšni reki mimo katere ju vodi pot: »Najin dan poteka tako, da se zjutraj zbudiva okoli 7. ure, spakirava šotor in opremo in se odpraviva naprej. Na dan narediva od 25 do 30 kilometrov. Hodiva po vaseh in gozdovih, saj se poskušava izogniti zelo prometnim cestam. Okoli 19. ure zvečer si v kakšni vasi poiščeva prostor, kjer postaviva šotor. Na majhnem gorilniku si skuhava večerjo in se potem je čas za spanje.«
Domen pove, da sta enkrat ostala celo brez večerje: »Hotela sva si pripraviti gris in na gorilniku sva za nekaj minut pustila mleko. Ko naju ni bilo, sta prišli sosedovi mački in si postregli.«
Med potjo sta naletela na zanimive odzive domačinov: »Zelo različno odreagirajo. Nekaterim se to ne zdi nič kaj posebnega, spet drugi so tako navdušeni, da bi se nama kar pridružili. Veliko je takih, ki naju občudujejo, saj zase pravijo, da tega nebi zmogli.«
Kaj pa ju med potjo najbolj motivira?
»Za začetek poti je bil to zagotovo cilj. Če ne bi imela tako jasnega in privlačnega cilja, bi bila motivacija manjša in težjih trenutkov veliko več. Oba uživava na poti in vesel sem, da sva se na to pustolovščino odpravila skupaj.«
Govorili smo tudi z Domnovo mamo. Kaj pa o sinovem pohodniškem podvigu pravi ona? »Kot vsaka mama sem ponosna in vesela, da mlade zanima še kaj drugega kot pa samo tehnologija in družbeni mediji. Zadal si je izziv, ki zagotovo ni lahek in ki potrebuje veliko organizacije. A vem, da jima bo uspelo. Budno ju spremljam na poti in si želim, da se vse izide po njunih načrtih.«
Dva prijatelja skupaj ustvarjata spomine, ki jima bodo ostali za vedno. Da sta se v zgodnjih 20 letih odločila prehoditi Kreslinovo pesem in na poti videla in doživela marsikaj, bo več kot odlična zgodba za vnuke.
