Ana je razkrila: »Zavestno sem se odločila za amputacijo, samo povejte mi, kdo bo rezal in kako se bo rezalo«

Ani Koritnik se je huda nesreča pripetila, ko je nosila precej priljubljeno obutev – natikače specifičnega izgleda. Bilo je to pred letom in pol; kot, pod katerim je stopalo udarilo na gleženj, pa je bil ključnega pomena, da se poškodba ni manifestirala kot zvin, temveč kot odprti zlom ter popolnoma zdrobljen gleženj.

36-letnica iz Osilnice je maserka in bioterapevtka, tudi njenemu poslanstvu pa gre zahvala, da, kot pravi, vidi širšo sliko in globlji pomen same poškodbe.

Pa je bila krivec obutev? Pravi, da je to vprašanje podobno tistemu, ki se sprašuje o kokoši in jajcu, in sicer kateri od njiju je prišel prej.

»Ne vem, če je bila vzrok obutev. Za nekoga, ki ne gleda širše slike, je vzrok obutev. Ta poškodba je bila moj blagoslov, ker sem preveč izkoriščala svoje telo. Zame je bilo potrošno sredstvo in sem ga gnala do samih mej zmogljivosti. Gledano s terapevtskega vidika je ta nesreča bila zaustavitev sistema in popolno reprogramiranje načina življenja, razmišljanja in dojemanja sveta.«

Ne krivi torej ne obutve ne lastne nepazljivosti, »določene stvari se v življenju zgodijo z določenim namenom. Jaz sem iz tega potegnila maksimalno.«

Najprej navzgor, šele potem v širino

Bolj jasen je krivec za amputacijo: to ni bila poškodba, ampak bakterijska okužba. Se je okužila v bolnišnici z osteosintetskim materialom? Pravi, da ne.

»Odprti zlom sem utrpela na mahu. To je gojišče vseh bakterij.«

Krivca ne išče, temveč hoče izluščiti, kaj jo ta situacija uči.

Po prvotni hospitalizaciji – v bolnišnici je bila nekje dva meseca in pol – je bolnišnico zapustila z gležnjem iz titana. Odstranili so ji ga po prvi infekciji, torej pet mesecev po vstavitvi.

»Pri meni je infekcija šla navzgor. Ko sem v dveh dneh trikrat padla, se je ta material dejansko premaknil v kosteh in dovolil, da je ta infekcija šla tudi v širino. Če bi šla samo v višino, ne vem, kdaj bi jo sploh opazili. Tako pa mi je otekel gleženj, dobila sem tudi vročino. Prej pa nič.«

Infekcija je zdaj stvar preteklosti. Kaj pa bolečina?

Našteje nevropatsko, fantomsko. Ne zanika, da jo boli, vendar ve, kakšen je dolgoročen rezultat in bolečino sprejema kot del procesa, tako kot vse, kar se nam zgodi v življenju.

Na bergle je bila vezana leto in pol. Sicer si je omislila pripomoček, ki ga v Sloveniji ni mogoče dobiti, s katerim si je razbremenila roke, a je večino tega časa preživela med štirimi stenami svojega doma.

Izventelesna izkušnja

Če se vrnemo k amputaciji. »V igri« je bila od lanske infekcije. Ni bila omenjana, bila je »v tihem ozadju«. Nekakšna zadnja možnost, ko ni več druge rešitve.

»Pri drugi seriji vnetja, torej zdaj, so mi izrezali deset centimetrov kosti, ki je bila avitalna; čutila sem, da energetsko ni več prisotna v telesu, da je notri neka tema, nepovezanost. Kot se je izkazalo, je del kosti bil res avitalen z zadrževanjem infekta. Dejansko se je celo leto tam zadrževal infekt. Ko sem zbolela za covidom-19, mi je imunski sistem padel, infekt pa se je razbohotil,« pove.

Kosti torej več ni bilo, koža pa je bila po takšnem številu operacij uničena. Zato je bila omenjena transplantacija kože z žilami vred, ki pa ne bi bila nujno uspešna in bi to pomenilo le dodatno travmo za telo.

»Takrat se je moje telo uprlo. Ne grem v še večje travme. Bil je čas počitnic, ko so moji kirurgi šli na dopust, tako da sem imela tedeni dni časa za razmislek. Drugi dan po operaciji sem doživela bolečinski šok, zaradi katerega sem pristala na urgenci, kjer sem prejemala protibolečnisko terapijo ter tudi doživela izventelesno izkušnjo, tako imenovano 'near death experience'.

V njej sem videla vse svoje možnosti – kakšna je moja prihodnost v obeh primerih, če nogo obdržim in se še naprej trudim ali če nogo amputiramo. Včasih je največja umetnost, če človek ve kdaj odnehati. To je bil dejansko glavni faktor te moje odločitve.«

Ko so se kirurgi vrnili, so že med vizito doživeli šok: med razpravo o transplantaciji jih je zaustavila in jim povedala: »Zavestno sem se odločila za amputacijo, samo povejte mi, kdo bo rezal in kako se bo rezalo.«

Da bi jim kdo rekel, »prosim, odrežite mi nogo«, še niso doživeli. Sploh pa da bi to izrekla tako mlada ženska. Prav tako se jim je zdelo nenavadno, kako lahko nekdo, ki se prostovoljno odloči za amputacijo prekipeva od dobre volje in energije ter ima obilo optimizma v sebi in volje za naprej.

Iz ljubezni do sebe

Ko so sprevideli, da je odločena in da je ne bodo mogli pregovoriti, je od večine zdravnikov dobila potrditev, da je to v tistih okoliščinah najboljša možnost za njeno nogo, pove. 

Ob tem pa poudari, da ni šlo za odločitev iz obupa, ampak za zavestno izbiro novega življenja, ki bo dolgoročno bolj kvalitetno od tistega, v katerem bi obdržala nogo.

»Če bi nogo obdržala in bi šla v borbo zanjo, bi jo na koncu vseeno izgubila. Če pa bi jo po nekem čudežu uspela obdržati, bi imela gleženj zacementiran do kolena – mogoče bi lahko normalno hodila po pločniku, to pa je tudi vse. Vprašanje je tudi, kakšne bolečine bi trpela. Da me nekdo obsodi na nogo, ki se ne premika, na sedeče delo, na življenje brez športnih aktivnosti, to mi ubije duha.

To sem naredila iz ljubezni do sebe, iz ljubezni do preostanka svojega telesa … Govorimo o zdravilih, narkozah, operacijah, transplantaciji … Spet bi izkoriščala svoje telo, ker se ne morem odpovedati njegovemu delu. In kakšna terapevtka sem, če ne morem izgubiti noge, če mi to predstavlja tragedijo, kljub dejstvu, da je to najboljša opcija zame?«

Telo ni nekaj samoumevnega

Telo je za Ano prevozno sredstvo – posoda za božansko dušo. Kot um ima tudi telo svojo inteligenco; duša prebiva v telesu in s pomočjo uma in telesa doživlja izkušnje, ki jih potrebuje doživeti.

»Problem je, ker telo jemljemo za samoumevno. Dokler na služi, nam služi, ko pa več ne, pa nastane panika. Moramo se zavedati, da vsaka bolezen, vsaka poškodba pride z drugih ravni. Poleg telesne obstajajo še energijska, duhovna in informacijska. Kadar je problem blokada na energijski ravni, torej ko gre za nepravilen odnos do telesa, ko se tam blokada prekomerno poveča, se prenese na fizično raven, kar se lahko manifestira v obliki bolezni ali poškodb.«

Njena izkušnja jo je tako naučila, poleg ostalega, kako se ustaviti in kako skrbeti za telo, ne samo za višje ravni duhovnosti.

»Ta poškodba me je naučila, kako imeti rada svoje telo. Moje telo je nekaj svetega, moj tempelj. Zato sem šla v amputacijo. Ker en del telesa ni bil dober, zakaj bi morala žrtvovati zdravje celega telesa?«

Po rehabilitaciji na Soči jo čaka proteza, nato pa povratek na delo, česar se nadvse veseli. Delo z ljudmi in pomoč ljudem jemlje kot del svojega poslanstva. Svoje odločitve pa ne prevprašuje.

»Pridejo trenutki, ko pozabim, da nimam noge. Edina stvar, ki bi jo spremenila, je, da že prvič ne bi šla na vstavitev zunanjega fiksaterja, ampak bi rekla 'samo reži' in bi si prihranila eno narkozo ali več in kup zdravil.«

Ana na koncu sklene:

»Rada bi še dodala, da ni toliko pomembno, kaj se nam v življenju dogaja, temveč kakšen odnos imamo do tega. Življenje nam vsak dan na pot meče tisoč stvari. 

Na izbiro sem imela dve poti: lahko bi šla v vlogo žrtve, kako sem uboga in kaj se mi je zgodilo, lahko bi šla celo v nesmiselno tožbo podjetja, ki izdeluje te natikače. 

Izbrala pa sem drugo pot: izbrala sem optimizem, voljo do novega življenja, ki verjamem, da bo skoraj enako kar se tiče same kvalitete, kakor sem ga imela prej. Izbrala sem srečo in radost. Izbrala sem rast in transformacijo. 

Hvaležna sem za vsak dan, ki mi je podarjen in iz vsake situacije skušam izvleči maksimalno pozitivo in s svojim optimizmom skušam motivirati tudi druge, da ne obupajo in na stvari pogledajo z drugimi očmi, ker mogoče pa le ni vse tako črno, kakor se zdi. Vedno obstaja boljša pot.«