Leandro Rossano Sukich: Prekmurske korenine v Argentini

Franc Sukič primoran oditi od najbližjih v iskanju boljšega življenja

23-letnik iz Cordobe je potomec prekmurskega priseljenca Franca Sukiča, ki je rodne Vidonce zapustil leta 1928 zaradi slabega finančnega stanja v številni družini, ki je skupno štela enajst otrok. “Moj praded je bil mlad kmet, ki je težko garal, da je poskrbel za svojo družino. Obdobje med vojnama je bilo težko za Sukičove, ki so bili kmečka družina. Družinski proračun je bil ničen medtem, ko je bilo tudi obdobje miru vprašljivo in nestabilno. Za vse otroke ni bilo zadosti hrane, prihodnost ni bila obetajoča. Najstarejši fantje so bili prisiljeni oditi in poiskati zaposlitev drugje. Franc se je odločil, da bo sledil bratu Karlu na poti v Argentino. Bil je star 16 let, ko se je poslovil od staršev in svojih bližnjih, katere ni več nikoli videl. Dom je zapustil le s potovalko, mašno knjigo in fotografijo svojih staršev. Le kdo bi znal, kako se je spopadal z bolečino v srcu ob odhodu od svojega doma do prihoda v Amsterdam in vkrcanja na ladjo Orania. Iz ladje se je izkrcal 7. septembra 1928 v Buenos Airesu z e nekaj prtljage, ampak z veliko upanja in neučakanosti pri iskanju miru in zaposlitve v tem novem svetu. Po nekajdnevni nastanitvi v hotelu za imigrante je odpotoval do mesta Concordia in province Entre Rios, kjer se je usedlal. V Concordii je pričel obiskovati šolo, kjer se je učil španščine ter prejel neke vrste stopnjo izobrazbe za gradbenika. Z lastnim podjetjem je zgradil mnogo hiš in majhen hotel v mestu Concordia. S svojim trudom in lastnim podjetjem je lahko delal, se učil španščine in skrbel za svojo družino. Edini stik z družino v Sloveniji je ohranil preko pisanja pisem s sestro Rozo Sukič in njegovo nečakinjo Dragico. Obe sta mu pomenili zelo veliko, saj se ni počutil tako osamljenega."

Slovenske korenine ohranil predvsem preko mame in dedka

Leandro svojega pradeda ni imel možnost spoznati, vendar je več o svojih slovenskih koreninah zvedel od svojih bližnjih, predvsem dedka in mame. “Svojega pradeda Franca nisem imel možnosti spoznati, saj je preminul leta 1974, jaz pa sem rojen v poznih osemdesetih. Vendar sta moj ded in mama vedno nekako vztrajala pri Sloveniji.Še v času Jugoslavije se je moj ded vedno opredelil kot Slovenec, tako, da se je Slovenija zapisala v naš spomin tudi, ko ni bila več na mapi kot taka (Jugoslavija). Seveda se je z osamosvojitvijo in vstopom v EU ponovno pojavila na mednarodni sceni in nekako tudi za našo družino. Slovenija je tako predstavljala deželo naših prednikov, ljubljena dežela mojega pradeda, ki se ni nikoli vrnil navkljub želji po vrnitvi. Ded mi je vedno razlagal zgodbe o Francu, ki so vedno vsebovale slivovico, narezke in Rome. Vendar mnogo ni bilo povedano; pradedu je bilo težko se spominjati na dejstvo, da je moral zapustiti svojo družino v Sloveniji ter da se ni mogel vrniti. To je predtavljajo večno izgubo. Edino, kar je ostalo v naši družini je močna nostalgija po državi in družini, ki je bila uničena v času vojne.”

Ohranjanje stikov s prekmursko stranjo družine

Intenzivneje je svoje korenine Leandro pričel raziskovati leta 2007, ko se je včlanil v slovenski institut v Cordobi in se pričel učiti slovenščine. “Leta 2007 sem odkril, da je v mojem mestu Cordobi slovenski institut, ki je nakako ostal neznanka zame in za moje bližnje. Tako sem se pridružil članom in se pod vodstvom Graciele Mravlje , profesorice umetnosti v Cordobi, ki je že bila v Sloveniji, pričel učiti slovenščine. V času mojega učenja mi je sorodnica povedala, da je prejela pismo iz Slovenije, iz Murske Sobote. Bila je Martina, vnukinja od ene izmed sester mojega pradeda – Roze. Našla je pisma mojega pradeda namenjena sestri, zato se je odločila, da spozna svoje sorodnike v Argentini. Učiteljico slovenščine sem zaprosil za pomoč pri pisanju pisma v slovenskem jeziku in jo naslovil na hišno številko v Kupšincih. Od takrat sem ohranil redne stike s svojimi sorodniki v Prekmurju preko elektronske pošte, vendar smo ohranili navado pošiljanja pisem in fotografij, kot so počeli naši predniki. Ohranjanje stikov je zelo čustveno za mojega deda, ki včasih skoraj potoči solzo, ko izve, da sem prejel novo pismo iz Murske Sobote,” še dodaja mladi študent komunikacijskih znanosti, ki Slovenije še ni obiskal, je pa od leta 2009 pridobil slovensko državljanstvo.

Obisk Slovenije nujen za vse potomce

“Menim, da je obisk dežele nuja za nas mlade slovenske potomce. Tako moj praded kot ded nista imela možnosti vrnitve v svojo rodno domovino. Moj ded je vedno sanjal o tem, vendar ni zmogel. Menim, da se moramo vrniti zaradi naših prednikov, to smo si dolžni. Vrniti se moramo k svojim koreninam, da bi razumeli kdo smo. Sicer sem pa slišal, da Prekmurje ni samo lepa pokrajina, ampak ena izmed najbolj posebnih regij na planetu. Bilo mi je povedano, da je vse kar precej “čarobno”. Želim si prehoditi vsako pot, ki so jo prehodili moji predniki in slišati njihovo narečje; želim si videti njihovo rodno hišo, družinsko pokopališče, reko Muro, vse.”  pravi Leandro, ki dodaja, da je Slovenija postala del njegove identitete. “Raziskovanje o mojih prednikih meje dokaj spremenilo. Nekako se tvoj pogled na svet spremeni, ko spoznaš, kako je vojna vplivala na prednike. Dosti se iz tega naučiš. Povezanost s kmečko družino iz Vidonec predstavlja to, kar smo jaz in moja družina v Argentini danes. Zgodovina vodi do sedanjosti po zelo čustveni poti. Lahko rečem, da redno delam na moji slovenščini, saj se učim slovenskega jezika že zadnjih pet let. Na tukajšnji univerzi nimamo možnosti učenja slovenščine, zato se učimo osnov pri Gracieli Mravlje. Kot prostovoljec delujem znotraj v lokalnem Slovenskem podpornem društvi iz Cordobe - “Asociación Mutual Eslovena de Córdoba”. Od pričetka mojega aktivnega sodelovanja v društvu smo priredili številne dogodke in srečanja, ki se odvijajo skozi celo leto. Imamo tudi redna tedenska srečanja, ki so obvezujoča za člane izvršnega odbora. Letos sva z Gracielo Mravlje organizirala “Prvi slovenski filmski ciklus” v Cordobi v glavni kinodvorani v mestu, na katerega so se ljudje odlično odzvali. Obiskovalcem so bili filmi všeč, še posebej Od groba do groba, ki je bil prvi film ciklusa. Filmi so bili globoki in zelo zanimivi. Po dobrem letu dni dela na omenjenem projektu sem bil zelo ponosen na doseženo. Močan občutek, ko storiš nekaj za svoje prednike, je neverjeten.“ 

Močnejši občutek skupnosti in zedinjenosti

Sam ne verjame v stereotipe, Slovence pa opiše kot narod z dolgoletno kulturo prednikov. “Samo 20 let je minilo od vaše osamosvojitve, vendar je vaša kulturna zapuščina edinstvena. Tukaj je drugače. Argentina predstavlja mešanico kultur in ljudi iz celega sveta. Mogoče imam napačno predstavo o tem, vendar se mi zdi, da so Slovenci bolj zedinjeni kot Argentinci. Menim, da je pri vas močan občutek skupnosti, živite v mirni državi, kjer si lahko vsak ustvari dostojno življenje, kar je v nasprotju z življenjem pri nas. Veliko težav je potrebno odpraviti, da bi se ustvarile dobre možnosti za ljudi.Kar se mene tiče, sem zelo vesel in ponosen, da sem lahko tako Slovenec kot Argentinec obenem. Ponosen sem, da moji bližnji negujejo enake vrednote, kot sorodniki iz Prekmurja: poštenost, trdo delo, mir in veselje.”