Kult mladosti kot norma, zapoved postmoderne, kapitalistične družbe, ki skozi medijske reprezentacije in s tem tudi potrošniško kulturo poziva k nenagubanim obrazkom, suhim, nabildanim teleščkom. Kraja, laganje ali uboj človeka niso več glavne kršitve dru
Čaščenje moderne religije, ko bi jo lahko poimenovali, pa marginalizira ravno tisto populacijo ljudi (65+), ki skokovito narašča. Demografske spremembe ne govorijo v prid kapitalistični ideologiji, saj starejša populacija nenazadnje prinaša tudi finančne obremenitve države. Kljub temu pa, med drugim, tudi skozi raznovrstne medijske reprezentacije zahodno družbo prepoznamo kot gerontofobično, bojimo se gubic, smrti in minljivosti. Ker pa podobe staranja in hkrati kulta mladosti niso neodvisne od ekonomije ali političnih vrhov, lahko morda v prihodnosti pričakujemo reinterpretacijo staranja tako v kulturnem kot sociološkem kontekstu. Ali pač?
Kapitalistična družba, utemeljena na dobičku, preferira mlade, perspektivne ljudi, ki ta dobiček tudi dobro ustvarjajo. Kult mladosti pa svoje dimenzije pridobiva predvsem skozi potrošniško kulturo, zato ni naključje, da je v pozni moderni popularna medicina dobila takšne razsežnosti kot jih poseduje in ni le slučaj, da naj bi danes potrebovali npr. polovico več izdelkov za zdravo in lepo kožo kot pred 30-imi leti. Tezo o medikalizaciji družbe, s katero se srečujejo marksistični sociologi, lahko potrdimo, saj se, pod glasom stroke in njenim znanstvenim prizvokom, prodajajo stvari, ki naše potrebe ali težave v bistvu šele ustvarjajo. Kot opozarjajo sociologi, se medikalizacija družbe v praksi kaže skozi pretiran poudarek na mladosti, zdravju, dojemanjem bolezni kot nečim patološkim ter tudi z 'vsiljevanjem' nekega načina življenja, ki pa je zdrav in pravilen lahko zgolj ob pomoči določenih promoviranih izdelkov, medicinskih pripomočkov. Slednje, s potrošniško kulturo, vodi do razslojevanja družbe, saj biti lep in zdrav, v tem primeru, pomeni biti finančno dovolj podkrepljen. Medikalizacijo, poleg medicinske stroke, z roko v roki spremlja tudi biotehnologija, posebej izpostavljeni sta farmacija in genetika. Trg za razne pripomočke ( npr. krema proti gubicam, mazilo za plešavost, tablete za potentnost) izjemno raste. V tem pogledu je medicina postala sredstvo za izpopolnjevanje, farmacija pa je pripomogla k preskoku iz statusa substanc kot zgolj zdravil k popularizaciji teh substanc za izboljšanje drugače normalnega delovanja. Prej normalno stanje stroka označuje za hibo, hkrati pa zanjo ponuja rešitev. V preteklosti je bila to ženska histerija, danes sta to npr. PMS ali sindrom migljajočih nogic.
Kaj vse torej potrebujemo, da ustavimo ali upočasnimo nastajanje nezaželjenih vidnih znakov staranja? Kaj vse smo pripravljeni storiti v imenu lepote in prevladovanju mladosti? Ali bomo čez čas na obrobje potisnili ljudi, ki bodo v večini? Demografske napovedi Evropske komisije za Slovenijo so namreč do leta 2050 manj ugodne kot za ostale države EU. Delež prebivalstva starega nad 65 let naj bi se povečal za kar dobrih 15%, tisti delež populacije, ki lahko prispeva v pokojninsko blagajno pa zelo zmanjšal. Še en razlog več zakaj je staranje na ravni popularne kulture potrebno reinterpretirati, saj so podobe, s katerimi smo dnevno bombandirani, v pozni moderni, za družbo postale osrednjega pomena! Kaj bomo torej s toliko seniorji, če bo družba častila le še kult mladosti? Kolumnistka Naše žene se sprašuje ali jih bomo morda referendumsko prepovedali, morebiti počakali, da jih zredči zdravstvena reforma. Zavest o potrebi po sprejemanju staranja kot normalnega, dostojnega dela življenja sicer v nekaterih reprezentacijah in podobah že vlada (npr. Avstralija s sloganom glej onkraj gubic), vendar se svojega negativnega pomena, vsaj v evropskem prostoru, nekako ne more otresti. Te podobe pa vsekakor niso neodvisne od ekonomije ali političnih vrhov, saj nenazadnje reševanje teh demografskih sprememb pomeni tudi finančna obremenitev države. Takšna tendenca nakazuje na dejstvo, da sodobnega globalnega razumevanja staranja ne moremo pojasniti zgolj in samo z biološkega ali medicinskega vidika, marveč ga je treba povezati tudi z kulturnimi in družbenimi dejstvi. Ob tem je pomembno omeniti tudi medgeneracijska razmerja, ki jih opredeljujejo šibki medgeneracijski stiki. V preteklosti so bili stari ljudje namreč pomemben vir informacij, nasvetov, veščin in znanj, ki so jih prenašali na vsaj naslednji dve generaciji. Danes je, predvsem zaradi tehničnega napredka, starejša generacija ostala na obrobju. Industrijska potrošniška družba ima domeno v proizvodnji podob, reprezentira predvsem lepoto, mladost, uspešnost, moč, spolnost ipd. Posledica tovrstne obravnave je nedvomno slepa pega za vrednost starosti. Le ta je danes podvržena številnim stereotipom in predsodkom. Nekateri pa v starosti vidijo redek, a vendar pomemben proizvodni vir, kar je navsezadnje tudi korak k redefiniciji staranja v ekonomskem smislu. Tukaj izstopa predvsem bolj izobražena delovna sila, saj pri njih izstopa nemo znanje, kot je mreženje in akumulirane izkušnje.
Staranje je zraven fizioloških procesov tudi kulturni konstrukt, saj je pomen staranja v različnih družbah/kulturah tudi različno dojemljiv. Čas je, da jih zavoljo demografskih sprememb in sobivanja skušamo premostiti. Na odgovor kaj bomo s toliko starimi ljudmi pa v reviji Naša žena zapišejo: »Mogoče bomo v daljni prihodnosti preprosto izmurli kot dinozavri ali jih bomo izstrelili v kakšno odročno ozvezdje, da bo Zemlja en sam disneyland najstniških klonirancev!« (Naša žena 2004, 23)
Avtorica: Mateja Šlebinger
