Z ustanovnim članom Mi2 Jernejem Dirnbekom – Dimekom smo se pogovarjali o zgodovini skupine, glasbenem ustvarjanju in občutkih po več kot tisoč izvedenih koncertih (foto: Žan Osim).
Pogovarjali smo se z Jernejem Dirnbekom – Dimekom, vokalistom, kitaristom in ustanovnim članom skupine Mi2.

Korenine priljubljene glasbene skupine Mi2 segajo v leto 1995, ko sta svoje veselje do glasbe »iz golega dolgčasa« združila Jernej Dirnbek in Robert Firer, ne da bi sploh upala pomisliti na profesionalno glasbeno kariero.

Danes za imenom Mi2 stoji petčlanska zasedba, ki se poleg skoraj 28-letnega delovanja lahko pohvali tudi z osmimi avtorskimi albumi, dokumentarnim filmom in poslušalci vseh generacij. Pred slabim mesecem so na odru stali že tisočič – ob tej priložnosti so osvojili ljubljanske Križanke, kjer so vstopnice razprodali že dva meseca vnaprej. 

Z ustanovnim članom Jernejem Dirnbekom – Dimekom smo se pogovarjali o zgodovini skupine, glasbenem ustvarjanju in občutkih po več kot tisoč izvedenih koncertih.

Zavidanja vredne številke spremljajo sladko-kisli občutki

Tisoči nastop je bil za Mi2 pomemben jubilej, občutki ob njem in omembi 27-letnega neprekinjenega delovanja pa so mešani. 

»Po eni strani je človek takšnega jubileja vesel, po drugi strani pa ti te iste številke povejo, da si že star. Ne moreš več reči, da so najlepša leta še pred tabo, čas gre in vidiš, da si svoj vrhunec najbrž že dosegel,« opisuje Dimek in dodaja, da člani absolutno ostajajo pozitivni in o sklenitvi kariere še ne razmišljajo in se o tem niti ne pogovarjajo.

Jernej nam je zaupal tudi, da je v planu nov album in da že nastajajo pesmi, ki se bodo na njem znašle. Poleg tega se že ozirajo proti 30. obletnici delovanja, ki jo bodo čez dobri dve leti obeležili, kot se za tak bend spodobi.

»Mislim, da še nismo vsega povedali«

Neredki izvajalci, ki so na sceni že toliko časa, svojo kariero vzdržujejo na valovih zimzelenih komadov, medtem ko nove skladbe ostajajo v drugem planu.

Kljub temu da znajo ceniti občudovanje že praktično ponarodelih pesmi, se Mi2 temu spretno izogiba. 

»Čemu nova plata, če bi z nje zaigral le eno ali celo nobene pesmi? Mislim, da še vedno nismo vsega povedali, zato še vedno nastajajo nove ideje ter nove pesmi,« pojasnjuje Dimek in dodaja, da so nove pesmi tudi bolj dovršene – tako vsebinsko, kot tudi tehnično, kar je še en razlog za igranje teh pesmi tudi v živo.

Kljub temu repertoar skupine Mi2 vsebuje precej pesmi, ki na koncertu po besedah Dimeka preprosto ne smejo manjkati: »Čeprav so nam nekatere že počasi tečne, je odziv publike tisti, ki nas nagradi in ta občutek naveličanosti praktično razvrednoti,« pove iskreno.

Pri uspešni glasbeni skupini so ključni tudi tisti, ki jih na odru ni videti

Kljub zelo dobri razvojni poti skupine smo Jerneja vprašali, kaj si želi, da bi vedel že prej. Odgovor je bil hipen. 

»Delal bi na sebi – že prej bi se lotil 'ornk' učenja kitare. Bend bi tako lahko zvenel kot mora že veliko prej. Ogromno smo se naučili glede glasbene opreme in spoznali pomembnost tonskega tehnika, lučkarja in ostale ekipe,« se spominja, a hitro dodaja, da v ustvarjanju ne bi več videl izziva ter da uspeha ne bi znal ceniti, če bi mu bilo vso znanje tako rekoč dano že na začetku.

Na odru članov ne more več presenetiti veliko stvari, skrbi in strahovi pa so po skoraj 28 letih predvsem povezani z zdravjem in pogoji igranja. 

»V nevihti ni ravno fajn stat na odru. V naših letih se človek že boji hujšega mraza ali vročine,« je povedal Dimek ter se dopolnil, da z obiskom publike res nimajo težav in dokler svojega dela ne bodo jemali z levo roko, upa, da tako tudi ostane.

Akustika ali elektrika? 

»Električni koncerti so nabiti z energijo, ljudje pridejo čisto do odra, glasni so oni in glasen si ti. Akustika po drugi strani ponuja intimo in komunikacijo s publiko. Večji poudarek je na kvaliteti izvedbe, saj se slišijo vse napake,« primerja Dimek in se poklanja akustiki, zaradi katere so Mi2 dobili priložnost nastopiti na prizoriščih, kjer se sicer verjetno ne bi znašli – pod to umešča SNG, Žičko kartuzijo, grad Vurberg, Celjski grad …

Ustanovni član priznava, da bi se izključnega izvajanja akustike naveličali, a jo imajo kot skupina zelo radi. Hvaležni so tudi za to, da akustični koncerti privabijo drugačno ciljno publiko – takšno, ki ceni umirjeno vzdušje in mirnejši repertoar.

To sklepa predvsem po povprečno starejših poslušalcih, ki se gneči na električnih koncertih raje izognejo. 

»Če smo si člani kdaj 'preveč narazen', damo temo za nekaj časa na stran«

Kljub dolgi kilometrini se člani med sabo razumejo in ne prepirajo, ko se pa kdaj ne strinjajo, pa dajo to temo začasno »na stran«. 

»Včasih pride do slabe volje, ampak mine kak dan in mirno nadaljujemo naprej. Če je kak osamelec z drugačnim mnenjem, bo verjetno do naslednjega srečanja omehčal svoje stališče, ne da bi bilo pri tem potrebno dodatno prepričevanje,« opisuje Dimek. Ko pride do deljenja mnenj pri izvedbi komadov, običajno preizkusijo več variant in potem kmalu pridejo na skupni imenovalec.

Nekaj je tudi takšnih pesmi, ki jih ljudje še danes poslušajo, a jih člani ne igrajo več radi, saj v njih ne vidijo smisla – ena takih je po besedah Jerneja Moja Teta Estera.

Spet na drugi strani so pa skladbe, ki skoraj ne bi ugledale luči sveta, pa so postale hiti – v to kategorijo lahko štejemo komad Čista jeba, ki Toneta Kregarja nikakor ni prepričal, a je na koncu popustil.

Dimek se podpisuje tudi pod romane, a glasba ostaja prioriteta številka ena 

Jernej Dirnbek je lani izdal tudi svoj tretji roman z naslovom Ledena kraljica, poleg tega pa se je že večkrat podpisal tudi pod skladbe drugih slovenskih izvajalcev.

Čeprav ga pisana beseda izpopolnjuje, pa se še vedno najraje znajde na odru: »Ustvarjanje muzike in literarnih del mi je fajn, a mislim, da vsak bend zares oživi, ko stopi na oder.«

Dimek pojasnjuje, da gre pri pisanju pesmi ali literature za različni obliki ustvarjanja: »Pri pesmi iščeš idejo. Ko jo dobiš, je zadeva kmalu dokončana. Pisanje romanov je na drugi strani postopek, ki traja tudi do eno leto. Pri slednjem je zadovoljstvo na koncu toliko večje, saj veš, da si v izdelek vložil več truda.«

Po izidu tretjega romana pa se Jernej od pisanja literature začasno odmika, saj se želi posvetiti izključno pisanju glasbe za naslednji album.

Iz podobnega razloga v zadnjem času odklanja tudi pisanje za druge, čemur se še zaenkrat sicer ne želi popolnoma odreči, a mu več ne predstavlja takšnega izziva kot nekoč.

Komentarji (5)

Ujkan (ni preverjeno)

Zacnoli so iz dolgocasja? Ja in po 28 lejtaj so sami gratali eno velko dolgocasje. Na zacetki so bili ok, zdaj pa…

Kernič (ni preverjeno)

nikoli niso bili dobri in prav sramota, da priznajo dolgčas. o bože

In reply to by Ujkan (ni preverjeno)

Doljp (ni preverjeno)

In tako se bo čez nekaj časa koncala

Badr numaz (ni preverjeno)

youtu.be/5HhRwgbz59k

Opazovalka (ni preverjeno)

Dimek, komad ki ga poje Neisha (Pod vrhovi) ti je odlicno ratal. Samo tak dele 👍

Starejše novice