Bine Volčič iskreno o tem, zakaj je Ljubljano zamenjal za Goričko: »To se sprašujejo vsi Slovenci!«

PETKI NA URGENCI.

Petek je. Petki so običajno naporni dnevi na urgenci. Prihajajo vsi tisti, ki so čez teden odlašali z obiskom pri zdravniku, do petka pa so izvidi katastrofalni. V domovih za starejše pa ne bodo imeli zdravnika do ponedeljka. In prihajajo tudi tisti na zalogo, ki jih je strah, da se bo čez vikend kaj poslabšalo.

Zgodaj zjutraj je sumljivo mirno, zato izkoristim, da pregledam mikrobiološke izvide in javljam rezultate. V glavi si mislim, da so moji bodoči pacienti trenutno v zdravstvenem domu in čakajo na napotnico za infektologa. In res, sredi dopoldneva se kapljanje intenzivira. Medicinska sestra, ki opravlja triažo in prinaša tablice z novimi pacienti prihaja vse pogosteje in že zaskrbljeno namigne, da jih precej čaka na triažni pregled za k nam.

Obravnava pacienta je izziv. Računalniki so počasni, ampak hja, kje pa niso? Naša ambulanta je majhna, komaj lahko dela ena ekipa naenkrat. Če pride pacient na ležečem vozu, moramo npr. preiskovalno mizo prej umakniti iz ambulante. Če sem pacienta že pregledal in sestra jemlje kri, lahko samo počakam, da opravi svoje delo. Če je odvzem zahteven, ambulanta izgublja čas, medtem ko se zunaj povečuje število čakajočih. In obratno: če je moj pregled zahteven, sestra ne more spraviti dela naprej pri drugih pacientih, ker že dela z mano. V nekem trenutku se je danes zdelo, da se ne premikamo nikamor: vsaj šest načrtovanih odvzemov nismo mogli spraviti skozi, ker je en starejši gospod imel tako slabe žile, da se je še najbolj izkušena sestra namučila, da je dobila kri. Tudi novih pacientov nisem mogel gledati, ker je bila naša mala ambulanta zasedena. Nekoliko frustrirano sem zahteval dodatno sestro vsaj za eno uro, da bi lahko delali bolj učinkovito. A kaj, ko jih ni od kod vzeti, če pride kdo pomagat, potem nekje drugje zmanjka. Imamo odlične, srčne in predane medicinske sestre, vendar jih je premalo. Tudi če vsak naredi največ, kar lahko, je še vedno premalo, da bi sistem držali pokonci. Saj vem. In delamo dalje.

Potem se je začelo: triažne sestre vsakih nekaj minut prinesejo novo tablico. V nekaj stavkih mi povedo, kaj je s pacientom: okužbe sečil, kože, pljučnice, viroze (ste cepljeni proti gripi?), dolgotrajne vročine, sepse. Iz podatkov približno vem, kako moram paciente znotraj svoje ambulante razvrstiti. Če ima naslednji pacient v vrsti težave že en mesec in so bolj kot ne stabilne (tudi takšni prihajajo na urgenco), nenadoma pa reševalci pripeljejo nekoga, ki ima dihalno stisko, moram v trenutku preurediti vrsto, da oskrbim najprej tistega, ki me najbolj potrebuje. Med večurnim čakanjem v čakalnici urgence marsikdo pozabi, da je pravzaprav dobro, da ga ne rabim vzeti mimo vrste.

In žal je takšen pacient res prišel. Zelo resno bolan, stanje se je naglo slabšalo iz minute v minuto. Po prvem pregledu vidim, da bo rabil intenzivno terapijo. Pokličem intenzivistko, ki prileti v ambulanto. Medtem, ko sem ji kazal izvide, je računalnik kakšnih petkrat zmrznil. Nama se je pa mudilo. Kompleksnost pacienta je zahtevala, da smo bili ves čas ob njem in se sproti prilagajali novim ugotovitvam. Opravili smo več radioloških preiskav in na srečo sem imel radiologa na voljo za odčitke, pa čeprav na daljavo. Ja, sreča, ker ni več samoumevno, da so vse stroke pri roki. Pri njegovi obravnavi nas je sodelovalo šest specialistov različnih vej medicine. Ta gospod je bil nato sprejet na intenzivni oddelek. Vmes je šel v srčni zastoj in ga je bilo treba oživljati. Ni hec.

Medtem pa se je število čakajočih daljšalo. Na poti nazaj v ambulanto sem v mislih ponavljal gospodov primer: ali sem z izbiro antibiotikov pokril vse verjetne povzročitelje? Ali sem kaj spregledal? Doze antibiotikov... kakšna je že bila ledvična funkcija? Ali smo kljub hektičnemu dogajanju natančno zapisali vsa zdravila, ki jih je dobil? Nepričakovano me nek gospod ustavi po hodniku in nejevoljno reče, da on pa že dve uri čaka na pregled. Me je dobil nepripravljenega - kot da bi me zbudil iz trdnega spanca, sem ga najprej nekaj sekund prazno gledal... A resno? Sem mu najprej mislil odgovoriti, da se v Ljubljani čaka vsaj šest ur. Ampak tako kot smo mi v stiski, je bil tudi on v stiski. V idealnem svetu ne bi čakal na pregled, ker bi vsaj dva infektologa delala vzporedno z ekipo vsaj dveh sester. In več internistov. Jih pač nimamo. Ker sem edini infektolog v urgentnem centru in ne morem biti na dveh koncih hkrati. In če me nujno stanje zadrži debelo uro, se čakanje vseh podaljša za to debelo uro. Je razumel.

Ker se je ambulanta zaradi težkega primera za nekaj časa ustavila, sem dežurnemu puščal goro čakajočih pacientov. Dežurni zdravnik ima to nesrečo, da poleg polnega infektološkega oddelka do naslednjega jutra prevzame za nekaj ur tudi ambulanto v urgentnem centru. Če pride do urgentne situacije na oddelku, moraš vse pustiti v urgentnem centru in hiteti na oddelek. Če imaš poleg urgence na oddelku nujno stanje tudi v ambulanti... sranje. In upaš, da se boš dobro odločil. Enkrat se tole ne bo dobro končalo.

Zato sem ostal, da sva vzporedno poskušala oskrbeti čim več ljudi. Jaz sem delal brez sestre, zato je šlo bolj počasi. Domov sem odšel v večernih urah. Nepregledanih pacientov je bilo še nekaj, ampak sem v nedeljo dežuren 24 ur in rabim vsaj en cel dan počitka. Spet bo 250 ur ta mesec. Ampak če delam manj, bo nekdo drug bolj obremenjen, bolj utrujen, pa en par rok bo manj na voljo. Si ne domišljam, da smo zdravstveni delavci kakšni junaki, ker se razdajamo. Cena tega je več kroničnih bolezni, več zasvojenosti, slabša prehrana, več stresa in dokazano krajše življenje - pravo samomorilno vedenje, ki bi ga svojim pacientom odsvetoval. To sprejmemo, da ste vi zdravi.
In me nenadoma prešine Golobova misel, da smo zdravniki paraziti. Pa kakšen *žaljiva vsebina je bila odstranjena*.