Seveda so jezni, še zlasti, ker so pred volitvami in vsi se grebejo za svojo stran. No, potem se pa meni zapiše nekaj podobnega o svetniku desnice Mateju Makaroviču: nabuhlež! Je razlika med nabuhlež in napihnjenec? Ne, je ni; oboje metaforično opisuje ego stanje. Je kaj narobe z izrazi kot so nevretenčar, brezvestnež? Ne, metaforično opisujejo nekoga, ki je brez hrbtenice in se obrača po vetru ter rine tja, kjer je denar. In tako naprej. Ampak o desnici kaj takega, sploh pred volitvami in sploh v časopisu, ki se je odločil, da bo šel v smer evolucijske zaostalosti, ne smeš napisati, ker potem - kot oni pravijo - lahko general Glanzkopf izgubi volitve in potem bo frka. Za njih. Kaj imam jaz s tem? Nič. Pišem o vsem. Pač o tistem, kar se mi v določenem trenutku zahoče. Poslej pa ne več za Reporter, dasiravno sem za te ljudi naredila marsikaj koristnega.
S Tomažem sva bila na kosilu, obema se je mudilo, njemu na rojstnodnevni žur, meni pa napisat sestavek o slovenskih novinarjih, Cankarjevih hlapcih; Tomaž je dejal, pa ja menda ne boš že spet citirala Cankarja? Aja, kdaj sem ga pa že? Sicer sva se strinjala, da Slovenci ne samo, da jako radi citiramo našega pisatelja, tudi moramo ga citirati, če hočemo citirati Slovenca, kajti v listju naše gore književnosti pač ni posebno veliko imen, ki bi jih bilo vredno citirati. Mi nismo Francozi, ki imajo, tudi glede tega, veliko bolj bogato izbiro, kot Slovenci. Resnica pa je tudi, da je danes, leta 2008, Ivan Cankar za slovenski rod veliko bolj primeren kot je bil primeren kdaj koli prej; še zlasti je primeren za novinarski ceh, kajti - kot mi je moj prisrčni prijatelj Marko Pigac pred dnevi položil na srce - Ana, vsi novinarji so hlapci, ali ene ali druge strani, vsi so hlapci ... Mislila sem si: in komu ti to govoriš?
Kako je tragična zgodba slovenskega novinarstva potekala, tonila vse globje, sem nekoč že opisala v Demokraciji - in malo sem in tja v treh brezveznih knjigah -, pa tudi na tem minornem in obskurnem blogu imate kar nekaj tovrstnih spisov; še vrsta drugih piscev je nemalokrat vse skupaj lepo opisala. Vse je jasno, vse je torej na dlani, dejstva so znana. Je stanje kaj boljše? Ni. Zakaj ni? Pojma nimam. Nikakor se ne morem strinjati z besnimi levičarskimi množicami, ki se že ves čas gredo politični aktivizem, in potem, glej ga zlomka, se hitro izkaže, da se gre politični aktivizem še druga stran, tista, ki se ima za desno. Oboji pravijo, da se borijo za neodvisnost. Seveda. Skupina 572-ih se bojuje za neodvisnost tako, da se bojuje proti sedanji koaliciji, manjša skupinica se bojuje tako, da se bojuje proti opoziciji. Spet sta tukaj dve plati in eni moraš pripadati. če ne pripadaš eni, pripadaš drugi, če ne pripadaš nobeni, pa te itak ni. Zradirajo te. Nič hudega. Pa smo mislili, da Janez Janša ni tak? Ne, ni, še hujši je; mala, a resnična anekdotica, ki kaže, kako svet medijev v resnici dojema vaš opevani premier; o medijih ima toliko pojma, kot ga imam jaz o vzreji nemških ovčarjev, recimo: s kolegom Šušteršičem sva imela pred dnevi daljši terapevtski telefonski pogovor, v katerem mi je povedal, kako sta nekoč, ko je strateški svet za gospodarstvo kaj malega še delal - kar koli je sploh kdaj delal in kolikor je sploh lahko delal - skupaj z JPD-jem šla v Janši in je JPD pred Janšo rekel nekaj v stilu češ, uf, ja, kaj delamo tem levičarjem, jim bomo že pokazali, v Financah in v Sobotni prilogi Dela. Aha. Pa se je Janša nasmehnil in rekel, ja, lepo, lepo, ampak to v resnici ni nič, ljudje berejo Nedeljski dnevnik, pojdita in jih prepričajta tam! če besede, ki jih je premier izgovoril tedaj, preslikamo v današnjost, je pravzaprav jasno, zakaj smo kar naenkrat priča poplavi brezplačenega in tabloidnega, seveda politično motiviranega smetja; mnenje Janševe opcije je več kot očitno: povprečen Slovenec razmišlja na intelektualnem nivoju amebe in v skladu s tem prebira samo lahkotne in po možnosti umazane časopisne vsebine, preko katerih mu je potrebno dati prav (!) v njegovi evolucijski omejenosti, katera ni popolnoma nič drugega kot skupek večno prisotnih socialističnih vrednot in naše ljube vaške zatohlosti. Na eni in na drugi strani. Koliko je ljudi, ki se temu upirajo? Malo. Konec koncev: zakaj pa bi se? Kaj imaš od tega, da se upiraš? Ljudje, ki jih poznam jaz, se raje preprosto odselijo. Je lažje.
Ko je bil Dejan Steinbuch še urednik Demokracije, se je nekoč sprl z Janšo in tedaj mu je Janša po telefonu dejal - ne grizi roke, ki te hrani! Avtokratska izjava, ki pove vse in nedvomno velja tudi danes. Ne grizi roke, ki te hrani, kajti če jo boš grizel, boš ostal lačen. Večina noče biti lačna in ne grize - tistih rok, ki jih pač hranijo. Rok, ki hranijo novinarje, je več. So roke, ki hranijo leve novinarje, so roke, ki hranijo desne novinarje, v glavnem pa ni rok, ki bi hranile neodvisne, katerih itak v glavnem ni. No, tako tudi takšne roke niso nevemkako zelo potrebne; ko smo s Steinbuchom in Radom Pezdirjem napravili Etični poziv k profesionalizmu, je Janša z njim lani pozimi mahal v parlamentu, se branil pred 572-glavo množico, čeprav v resnici nihče od nas ni podpiral njega, ampak neodvisnosti. No ja, mu je že prišlo prav. In celo meni se je tisti hip zdelo, da je Janša vsaj malo večji demokrat od levice, da je manjše zlo kot levica. Je res? V resnici ne vem. Niti mi ni povsem jasno, zakaj ga predstavljajo kot desničarja, če je po vseh nazorih in dejanjih levičar. Kateri ima pač to smolo, da v tej levičarski družbi nikdar ne bo postavljen na piedestal; opozicijska levica ga nikdar ne bo sprejela, čeprav si on tega še kako želi. Se zgodi. Ukvarjanje s problemom sprejemljivosti in nesprejemljivosti je izguba časa. Nikoli ne moreš biti všeč vsem, nikoli te ne morejo imeti vsi radi, če pa te imajo kakšni radi kot novinarja, je pa to sploh problem - kaže, da si pristranski!
Moj tekst Janša, pojdi k vragu! je minuli teden povzročil cel preplah. Napisala sem tako kot je prav. Tako kot jaz mislim, da je prav. Ljudje menda imamo pravico misliti s svojo glavo? Menda imamo pravico jasno, vsaj na minimalno dostojen način, izražati svoje mnenje? Zakaj se moramo leta 2008 še zmeraj boriti proti enoumju? Enemu. Ali drugemu. Moja kolumna je bila v Reporterju zato, ker je tako želel urednik Silvo Šurla, sam jo je ponudil, dejal je, da hoče imeti nekoga z nabrušenim jezikom, ki ne bo šparal nikogar, kajti: njemu, Šurli, je, recimo, všeč Vedrana Rudan. Lepo, a brati Rudanovo doma, v postelji, je nekaj povsem drugega kot Rudanovo objavljati. Sploh v Sloveniji, v mali zatohli luknji, kjer vse bazira na kolektivistični pripadnosti in raznoraznih povezavah. Ko sem napisala tekst Janša, pojdi k vragu! so v uredništvu gledali pisano. Malo bledo, belo, malo rdeče, čemerno. Večkrat je bilo rečeno: pred volitvami ne bomo nabijali Janše! No, to je nekaj, s čemer se jaz ne strinjam. če je že toliko blejanja o neodvisnem novinarstvu, potem to pomeni, da se dela neodvisno, v skladu z vestjo, ne pa da se ravna po času, mesecih, letnih časih, pred volitvami, po volitvah. In tako naprej. Sploh pa? Ana, ti lahko v svoji kolumni pišeš kar koli hočeš! Ta stavek so mi hkrati kar naprej ponavljali. Dokler ni prišel tisti tekst. Tekst je bil vseeno objavljen, ob objavi pa je prikipela gomila neprijetnih telefonskih klicev. Mene ti ljudje več nikoli ne kličejo, ker vedo, da ni učinkovito: zmeraj vse zabeležim, spravim skupaj in objavim. Zato zdaj raje kličejo tiste, na katere lahko vplivajo. Grožnje? Preprosto: nikoli več vas ne bomo podpirali, nikoli več ne boste prišli v Odmeve, STA vas več ne bo citirala in tako naprej, ne boste dobili državnih reklam, ja, mi smo vam dali Jurčičevo nagrado, vi ste pa do nas takšni, oh ... Tako je bilo. Šurla je rekel, da se boji, kaj mu bodo zaradi tega, ker je tekst Janša, pojdi k vragu! objavil, storili? Kaj pa lahko storijo? Te več nikdar ne povabijo v Odmeve? Ja, to je pa res groza, to je isto, kot če bi ti odrezali obe roki, a ne? Te je strah, da STA več ne bi citirala Reporterja? No, tudi to predstavlja orjaško škodo, kajti STA je seveda medij svetovnega dosega: tudi v Južnoafriški republiki in Sibiriji ga prebirajo masovno! Kaj še? Državne reklame? Reporter jih ima ogromno, res ogromno, kopa se v denarju. Hočem reči: če do zdaj niso dali reklam, jih tudi v bodoče ne bodo dali, kajti vsaka politika ima najraje ravno tiste novinarje, ki so pripravljeni biti hlapci kar zastonj! Jurčičeva nagrada? Ta je res veliko vredna. če jo dobiš, si menda na pravi poti, da se skorumpiraš, bi rekel Boštjan M. Turk. Ampak: ne grizi roke, ki te hrani, a ne? Na srečo me politične šape ne hranijo in me tudi nikoli ne bodo hranile. Prepričana pa sem, da me bodo prijetno ugriznile v kakšnem svojem tabloidnem smetju, kajti tako pač funkcionirajo. Res ne vem, kako je lahko kdo tako smešen, da misli, da bom potemtakem sama podpirala tovrstno časopisje; sploh po vseh izkušnjah, ki so se zgodile v preteklosti.
Makarovič je poslal odgovor. Po medijskem zakonu ga ima pravico objaviti na istem mestu. Na enak način - tako idiotski zakon je seveda sprejela Janševa vlada. Toda ta zakon se da izpodbijati. če si upaš. Jaz si upam. Kot običajno: kar koli. Šurla si pa tega ne upa. On si upa na vse pretege pljuvati po bratcih Šrot in njim podobnih, nikdar pa si ne bo drznil napisati kar koli kritičnega o sedanji vladajoči koaliciji, pa čeprav čedalje bolje vidimo obupne stvari, ki jih ta vlada počne. V čem je torej smisel pisati kar koli, če pa lahko kdor koli takoj objavi na istem mestu odgovor? V tem ni nobenega smisla. če napišeš eno kolumno in pride deset odgovorov in vsi po zakonu dobijo objavo na istem mestu, kaj boš? Nič. Rečeš hvala lepa, janšistično glasilo pa res ni tisto, kar se oglašuje kot: neodvisno! Gospod nabuhlež bi še rad, da se mu opravičim. Za kaj pa? Morda zato, ker je napisana resnica? Zgodbo o tem, kar sta hotela narediti Makarovič in Peter Jambrek, mi je povedal Šurla sam. Zgodba je resnična in priča o obupnih korupcijskih naklepih desnice. Kaj ima Alenka Paulin s tistim sranjem Ekspresom? Ona je prišla z idejo, da bi se Ekspres imenoval Reporter Ekspres. Kaj ima s tem Jože Možina? On tega na televiziji nikdar ne bi bil sposoben javno povedati, kajti potem bi ga odpihnili s položaja direktorja TV Slovenija. Kaj imajo z vsem skupaj Danilo Slivnik, Janez Markeš in Peter Jančič? Vsi so samo hlapci; Cankar je imel prav.
Tudi v tem, da vprašanje resnice ni toliko vprašanje odločitve ljudi, da jo odprtih glav sprejmejo - ampak je bolj vprašanje odločitve prinašalca, da se žrtvuje zanjo, ker mu toliko pomeni. To pa ni najbolj udobno. Tako ne prideš v Odmeve, tako te STA ne povzema, tako ne dobiš Jurčičeve ali kakršne koli nagrade, tako ne doživljaš masovnih ovacij in podpore, imaš pa nekaj, zaradi česar se dobro počutiš in zaradi česar na vsako frko z lahkoto rečeš, ma, jebe se mi ...
Mimogrede, kaj pa kaj mislite: kdo je bil večji disident? Ljubo Sirc ali Vitomil Zupan?
Preberite še: Janša, pojdi k vragu!
Spletna stran Ane Jud: www.anajud.eu
