Liberalci: Zavzemamo se za majhno in učinkovito državo

Glede na to, da v Sloveniji imamo že dve stranki, ki se tudi deklarirata kot liberalni, to sta LDS in stranko Zares, ali mislite, da naš politični prostor rabi še eno alternativo, tretjo stranko?



Marko Pavlišič: V Sloveniji ni liberalne stranke. Imamo stranko, ki ima v svojem imenu besedo ?liberalna?, prave žlahtne liberalne stranke, ki bi bila to tudi v dejanjih, pa nimamo. Takšna stranka bi se zavzemala za majhno in učinkovito državo, proti razvejanemu državnemu aparatu. To gre z roko v roki z nižjimi davki, ki pomenijo prednost za vsakega izmed nas. Vsak lahko razpolaga z več rezultati svojega dela in jih usmeri tja, kamor sam želi.

 

Današnje stanje stvari kaže, da v Sloveniji žlahtne liberalne politike še nikoli ni bilo. Vse politične opcije so imele bolj ali manj enake rešitve. Kupovati volilne glasove z davkoplačevalskim denarjem. Morda je kakšna stranka kazala svoja liberalna stališča v odnosu do tem, kot so poroke istospolnih partnerjev, legalizacija drog ali podpora nekim marginalnim subkulturam, toda liberalizem je mnogo širši pojem od tega. Sega na področje davkov, javne uprave, svobodnega gospodarstva.



Zato Slovenija potrebuje novo liberalno stranko, oziroma lahko rečemo edino liberalno stranko. Tu se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj Liberalci. Na nek način je to ime umazano. Na nek način je to sinonim za stare vzorce obnašanja. Naš cilj je to spremeniti. želimo si rehabilitirati pojem liberalizma. Zato smo si nadeli to ime, čeprav vemo, da bomo po nedolžnem zanj plačali ceno, ki bi jo morali plačati stranki LDS in Zares.



Tomaž Štih: Mislim, da smo dovolj politično zreli, da stranke sodimo po dejanjih in ne po besedah. LDS in Zares sta bili na oblasti 12 let. To je bila v bistvu ena in ista stranka. če pogledamo rezultate njune vladavine in to primerjamo z liberalnimi cilji, ugotovimo, da Slovenija ni dežela nizkih davkov, ampak je dežela visokih davkov. Da Slovenija ni dežela učinkovite javne uprave, ampak prek vseh razumnih mej razvejane javne uprave. Da Slovenija ni dežela, kjer bi v glavnih podsistemih, denimo šolstvu, zdravstvu, pokojninskem sistemu, cvetela konkurenca in bog ne daj zasebna pobuda, ampak so ti sistemi večinoma državni. Slovenija ni dežela, kjer bi bil delež države v gospodarstvu majhen, ampak je ta delež največji v Evropi. če sodimo po dejanjih, lahko rečemo, da nekdanja LDS ni izpolnila nobenih ciljev liberalne države. So pa izpolnili skoraj vsak cilj socialdemokratske države. Za LDS je bil liberalizem dovoljen le med 17. in 8. uro, med rjuhami, ne pa tudi med 8. in 17. uro, ko smo ustvarjali. Na ekonomskem področju je nekdanja LDS vodila neosocialistično politiko – posegala je v gospodarstvo, višala davke, centralno planirala in kupovala glasove z davkoplačevalskim denarjem. To so klasične poteze leve vlade in nimajo z liberalizmom nič skupnega. V stranki Liberalci imamo zaradi teh politik zanje ljubkovalno ime: Ljubitelji Državnih Sredstev. To je resnična narava te stranke in to je narava obeh derivatov, ki sta iz te stranke nastala.



2. Ob tem bi pa vprašali, ali ste tako daleč, da bi lahko kandidirali na državnozborskih volitvah. če ne, kdaj pa bi to bilo?



Marko Pavlišič: Državnozborske volitve so zelo resen in obsežen projekt. V bistvu bi ga bilo lažje izpeljati, če bi se lahko zanesli na preverjene kadre. Takšne, ki so znani. Takšne, ki zelo radi sodelujejo na volitvah in so vajeni tega. Takšne, ki vidijo v tem svoj življenski cilj; zasesti svoj stolček in se tam obdržati. Vendar to ni naša pot. Ne želimo reciklirali starih zgodb in uveljavljenih politikov, ki so se jih nekatere stranke morda naveličale in obupale nad njimi in so nenazadnje tudi že dejansko imeli možnost, da kaj naredijo, pa niso.



Naša pot je poiskati podporo ljudi, ki dejansko zastopajo takšne vrednote, kot so naše. In ki so pripravljeni delati v tej smeri. S tega vidika je ta pot dokaj naporna in dolgotrajna. Ali nam bo letos uspelo priti na volitve, za zdaj še ne vemo. V veliki meri je to odvisno tudi od ljudi, ki jih ta projekt zanima. Od tega, ali bomo uspeli najti dovolj ustreznih kandidatov. Upamo, da nam bo uspelo. Vendar pa projekt stranke ni kratkoročen projekt, ki bi bil vezan na te volitve.



Tomaž Štih: Marko je povedal, da iščemo ljudi, ki bodo izvajali tisto, za kar vedo, da je dobro. Tisto, kar je bilo zapisano v predvolilnem programu, ki je bil na volitvah potrjen s strani volivk in volivcev in torej pomeni obvezo. Iščemo ljudi, ki jim politika ne bo pomenila vrhunca kariere in katerih glavna preokupacija ne bo, kako se obdržati na oblasti. Zato ne bodo vsako minuto svojih predvolilnih obljub spreminjali v skladu s trenutnim javnim mnenjem ali celo po željah polit-aktivističnih medijev, sindikatov in drugih lobijev. To je razlog, da smo nekoliko manj privlačna stranka. Pri nas ni prostora za oportuniste in politikante. Mi iščemo voditelje. želimo si, da bi jih čimprej našli, vendar to ni odvisno le od nas.



Marka bi dopolnil z mislijo, da je med sedanjimi politiki morda tudi kakšen tak, ki bi sodil v našo stranko. Vendar po nesrečni epizodi z reformami med ljudmi gotovo ni posebej priljubljen.



Torej stranka išče svojo pot in ne bomo soočeni z neko združitvijo čez nekaj let?



Marko Pavlišič: če bo kakšna stranka za prevzeti, ker bo postala čisto marginalna, pa bi bilo kaj iz tega, zakaj ne? Ampak da bi se pa mi pridružili komu in se na ta račun odpovedali lastnim vrednotam, pa ni govora.



To preprosto ni naša zgodba. Mi smo se zavestno odločili za drugo, težjo pot.



Ste povezani z mladimi ekonomisti, ki so jih mediji poimenovali kar neoliberalci?



Tomaž Štih: Ne.



Mladi ekonomisti, če jim tako rečemo, čeprav jim sam raje pravim sodobni ekonomisti, niso neka homogena skupina. So ljudje zelo različnih svetovnih nazorov.



V preteklosti so jasno izrazili željo delovati strokovno in se ne izpostavljati politično. Smo v dobrih odnosih z njimi in spoštujemo njihovo strokovnost. žal nam je, da so se nekatere zgodbe, ki so jih napovedovali, uresničile.



Svetovna inflacija hrane in goriva se je v Sloveniji toliko bolj občutila zaradi koncentracije lastništva in nekonkurenčnega trga. To pa je posledica tega, da nismo izvedli strukturnih reform, ki bi konkurenčnost zvišale. Tedaj so protireformisti javnost prepričevali, naj tega ne podpre, ker bo prišlo do tekme vseh proti vsem. Zdaj pa plačujemo ceno za to, da podjetjem ni treba bolj tekmovati za kupce.



če se spominjate, je Mi?o Mrkai? predlagal prodajo podjetij najboljšim kupcem. Potem pa je bilo odločeno v prid domačijskega kapitalizma oziroma nacionalnega interesa. Prevladalo je mnenje staro ekonomistov oziroma, kot jim mi pravimo, samoupravnih ekonomistov. Nacionalni interes je omogočil za potrošnike škodljivo koncentracijo lastništva. Npr. v primeru Laškega sta združeni distribucija in proizvodnja. Kako te škodljive posledice za potrošnika lahko opazimo? Npr. v mojem lokalnem Mercatorju je v hladilniku vedno polno laškega piva. Druga piva pa so na policah. In topla. To je programiranje potrošnika. To se zgodi, ko isti lastnik pivo proizvaja in ga prodaja v lastni trgovini.



Mnogi vas označujejo kot zagovornika surovega kapitalizma, ki bi radi prikrajšali kulturnike, oklestili socialno sfero. Kako to komentirate?



Tomaž Štih: Surovi kapitalizem, mladi ekonomist in neoliberalec so nalepke. Izmislili so si jih protireformisti, da bi političnim nasprotnikom dodali neko negativno konotacijo. S tem se želi z jezikom vzpostavljati nek vnaprejšen odnos do teh pojmov.



Najboljši primeri tistega, kar protireformisti imenujejo surovi kapitalizem, so v Evropi.



To so Švica, Luksemburg, Irska, Islandija. Te države so v praksi uveljavile številne ukrepe, ki jih javnoupravni in sindikalni lobiji pri nas imenujejo surovo kapitalistične.



Islandija ima enotno davčno stopnjo. Švedska ima stotine zasebnih bolnic. Tam lahko medicinske sestre odpirajo lastna podjetja in na takšen način sodelujejo z bolnicami. Si predstavljate vik in krik pri nas, če bi kdo to predlagal?



V Sloveniji se je pred časom veliko govorilo o prednostih državnega šolstva in proti zasebnemu šolstvu. Švedska je izvedla reforme šolstva v 90-ih letih. Kopirali so republikanske ZDA in uvedli vaučerje. Tako so za desetkrat zvišali delež otrok v zasebnih šolah. Saj vam ni treba opisovati reakcije SVIZ-a, če bi kdo kaj predlagala v Sloveniji, kajne?



Liberalci ne bi radi prikrajšali kulturnikov za nič, kar je njihovo. Kar so sami ustvarili. In tudi ne bi radi oklestili sociale. Radi bi jo celo okrepili. Toda glede obojega imamo zelo jasno stališče. Obe področji bi radi naredili bolj učinkoviti. Ukiniti si želimo tiste neupravičene privilegije interesnih skupin v kulturi, ki delajo to državo za vse druge državljanke in državljane nevzdržno drago. Enkrat je treba glasno povedati, da Slovenija ni le država socialno ogroženih in kulturnih delavcev, ampak je država vseh svojih državljank in državljanov.



Verjetno v tem in v samem kontekstu surovega kapitalizma treba razumeti te nove oznake, za tem vsem torej stoji javno mnjenje, ki jih konstruirajo mediji. Zanima me, kako vas mediji razumejo, je razumevanje tako, kot želite, kako vas sprejemajo in kako vas lansirajo v javnost?



Tomaž Štih: To je žalostna zgodba. Mediji so se po tej znameniti peticiji 572 razcepili. Dobili smo leve in desne novinarje in leve in desne medije. Namestno enotnega novinarskega zbora, ki bi zasledoval pot novinarskega profesionalizma, smo zaradi spolitiziranosti in političnega aktivizma Društva novinarjev Slovenije in klana Repovž dobili dve društvi in žalujoče ostale, ki skušajo biti profesionalni, a to svoje poslanstvo vsak dan težje izpolnjujejo.



Zadnjič je Libertarni klub v Sloveniji gostil Johnnyja Munkhammarja, švedskega strokovnjaka za reforme in avtorja knjige Guide to Reform. V knjigi je opisal liberalne reforme v Skandinaviji. Gostje so bili Peter Frankl, Janez Šušteršič in Igor Masten. Na dogodek, ki je bil v vseh pogledih aktualen in zanimiv, saj smo govorili o reformah in o skandinavskih vzorcih, so prišli vsi profesionalni mediji in del desnosredinskih medijev. Prišla je Demokracija, prišel je Podjetnik, prišle so Finance, celo Reporter je prišel, čeprav še ni bil uradno ustanovljen. Prišel pa ni noben lev medij. Ni bilo Dela, Dnevnika, Večera in Mladine. Celo Vest je izvedla informacijsko blokado dogodka.



Jaz upam, da bo to stanje kmalu preseženo. Da se bodo politiki in mediji v Sloveniji več ukvarjali s tem, kdo ima boljšo vsebino, kot s tem, kako čimbolj učinkovito zalepiti usta političnim nasprotnikov.



Kakšno je pa vaše stališče glede pokrajinske zakonodaje?



Marko Pavlišič: Pokrajinska zakonodaja lahko pripomore, da se pokrajine hitreje in bolje razvijajo. Je pa pomembno, kakšna je. Ključ je, da mora biti pokrajina davčno neodvisna. Torej da ima svoje neodvisne davčne vire, na katere lahko vpliva in s katerimi lahko konkurira drugim pokrajinam. V kolikor pokrajina dobiva sredstva od države in na to nima zadosti vpliva, je to navadno plansko gospodarstvo. Pokrajina mora imeti možnost vpliva na svoje davčne vire in tudi imeti prenešene ustrezne pristojnosti, za katere te davčne vire izrablja. Konkurenca med pokrajinami je ključna in to vključuje konkurenco na davčnem področju.



Enako pomembna pa je tudi geografska fleksibilnost pokrajin. Da se pokrajine hitro in preprosto lahko preoblikujejo in občine tekoče lahko po lastni izbiri prehajajo med njimi. To relativno hitro pripelje do zdrave strukture pokrajin in je morda boljši način oblikovanja pokrajin, kot je centralni plan razdelitve države.



Skratka, pokrajinska zakonodaja je priložnost, vendar je treba bolje urediti stvari okoli samostojnosti pokrajin, jim dati ustrezne neodvisne vire, vzpostaviti konkurenco med njimi in jim omogočiti fleksibilnost. 



Tomaž Štih: Pokrajine so priložnost, ki bi jo bilo škoda zamuditi. Pa ne zato, ker bi bil sedanji zakon dober. Ampak zato, ker je takšna zakonodaja velik usklajevalni projekt. če sedanjo priložnost zamudimo, bomo verjetno na nov predlog čakali do konca naslednjega mandata. In tudi nov predlog ne bo nič boljši od sedanjega.



Težava ni v številu pokrajin, to je le pesek v oči volilk in volilcev. Pokrajine želita obe strani oblikovati kot strankarske fevde. Kot način prisvojitve regionalnih in evropskih sredstev ter oblikovanje ugodnih predvolilnih okrajev.



Zato si Liberalci želimo takoj, ko se pokrajine izoblikujejo, začeti z ukrepi za zagotavljanje njihove finančne neodvisnosti. Med pokrajinami želimo uvesti davčno konkurenco po švicarskem zgledu. Oblikovati želimo tronivojske davke na dohodke, na dobičke in še kaj. Davčne stopnje bi bile seštevek državne, pokrajinske in občinske. Delež davka, o katerem smejo odločati pokrajine in občine, pa nikakor ne bi bil samo simboličen.



Za bolj plastično predstavo - če se država odloči, da bo pobrala dohodnino v višini 15 %, pokrajina v višini 5 %, občina pa za 5 %, je skupna davčna stopnja za tiste, ki tam živijo, 25 %. če pa se pokrajina odloči, da bo pobrala 2 %, občina pa 1 %, pa je davčna stopnja v tisti občini le še 18 %. Te številke so zgolj za ilustracijo, resnične je treba izračunati in jih bo narekoval obseg pristojnosti.



Državni del davka bi bil enotna davčna stopnja. Za progresije bi skrbele pokrajine in občine. Ali pa tudi ne.



Pomislite, kakšna priložnost je to za vas! če Pomurje lahko določa svoje davke, si lahko izvolite kvalitetno vodstvo, postavite tanek sloj izjemno učinkovite uprave; in z nizkimi davki na dohodek in dobiček postanete privlačnejši tako za investicije kot za mlade strokovnjake. Ne le iz Slovenije, ampak tudi iz tujine. Izkupiček pa namenjate v tiste projekte ki se vam zdijo pomembni.



Kaj pa bi po vašen mnenju morali storiti s tovarno Mura, kjer regija očitno ne more pristopiti z učinkovito rešitvijo in bi rabili pomoč države? Kako komentirate to? Oziroma kakšna je prihodnost te tovarne po vašem mnenju?



Tomaž Štih: Verjetno ni treba posebej poudarjati, da smo Liberalci za ločevanje gospodarstva od politike. Bom odgovoril naravnost – vlada, v kateri bomo mi, ne bo pomagala Muri in njenim lastnikom. Bo pa pomagala ljudem v stiski.



Opomnil bi na rezultate dosedanjih političnih intervencij. Šest let nazaj je imela Mura trideset odstotkov več delavcev, kot jih ima danes. Za primerjavo, mislim, da imate v pokrajini tudi EPAS, ki zaposluje 400 proizvodnih delavcev, kjer je prisotno tuje vlaganje. Kar želim izpostaviti, je predvsem dilema, kako učinkovito so v resnici državna vlaganja varovala delovna mesta z nizko dodano vrednostjo.



Po planu bo čez nekaj let v Muri le še 800 proizvodnih delovnih mest. Kje je tu socialni učinek države, o katerem govorijo zagotovniki nacionalnega interesa in vpletanja politike v gospodarstvo? Mura seli proizvodnjo v Srbijo in Bosno. V Sloveniji pa ohranja samo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo.



Kar se dogaja z Muro, bi naredil tudi vsak zasebni lastnik. In ravno ta tržna in zdrava, vendar na trenutke boleča ekonomska politika je Muri omogočila, da je lani prvič poslovala nekje na pozitivni ničli oziroma je imela celo minimalni dobiček.



Še dve stvari bi izpostavil.



Prvič, tudi če je podjetje na pozitivni ničli, je zelo težko govoriti o uspehu podjetja, če imajo delavci in delavke bruto plače 600 evrov. Tukaj je ta ključni problem Mure v sedanjem obsegu in s sedanjo strukturo. V Evropi preprosto ne moremo plačati tekstilne delavke 1000 evrov neto, ker so oblačila prepoceni. In ne moremo obljubiti, da bo jutri bolje.



In drugič, vedno je bila prisotna želja, da se tovarno proda v čimbolj socialnem angažmaju. Najraje kakšnemu modnemu imperiju. To se ni zgodilo. Ker modni imperiji niso socialne ustanove.



Država je v Muri vlagatelj. Njena edina vloga je kot lastnik za nas iztržiti čimvečji dobiček, da bomo lahko z njim gradili ceste, bolnišnice, šole. V Muri pa ne sme več igrati aktivne gospodarske vloge. Svojo vlogo mora odigrati na socialnem področju. Podpirati ljudi, ki se znajdejo v stiski. Jim omogočiti pridobivanje novih znanj, ki jim bodo omogočila, da se s svojo zavzetostjo, delom in trudom spet povzpnejo na zeleno vejo.



Liberalci imamo v programu uvedbo skrajšanih poklicnih šol, ki bi poučevale le strokovne predmete in kjer bi bil poudarek na praktičnem delu, za vpis pa ne bi bilo starostnih omejitev. Nesmiselno je od odraslih ljudi zahtevati poznavanje periodičnega sistema ali celo življenjepisa obskurnih slovenskih pisateljev; če pa se trudijo postati varilci, trgovke, krovci, kuharice, vodovodarji.



Tudi če bo Mura v prihodnje še zapirala delovna mesta, smo v Pomurju v preteklem letu odprli kar nekaj novih delovnih mest. Vendar je še kako ironično, da smo kljub najmanjši kupni moči v Sloveniji, ki jo ima ravno Prekmurje, odprli največ trgovskih centrov in trgovin.



Tomaž Štih: A ni to super? Prekvalificirajte šivilje v prodajalke.



Marko Pavlišič: Te nove trgovine prinašajo nova delovna mesta in tega so verjetno vsi veseli, obenemto pomeni vzpodbujanje konkurence in s tem nižje cene za potrošnike, tako da to so kvečjemu pozitivni rezultati in to bi želel regulirati samo tisti, ki ima v sebi prepričanje, da bi država mogla vedriti in oblačiti na vseh področjih posameznikovega življenja.



Kot sem že omenil, je cilj Liberalcev majhna država, ki se ne bo po nepotrebnem vtikala v področja našega življenja. želimo si, da bi se odprlo še več takih delovnih mest tukaj okoli, ne nazadnje trgovine pomenijo tudi vir za distribucijo konkurenčnih lokalnih proizvodov, ki v Pomurju nastanejo.



Tomaž Štih: Centralni planerji gledajo na vašo regijo skozi znane tovarne, kot so Pomurka, Mura pa še Nafta Lendava in Pomgrad. Pa skozi turizem in kmetovanje.



Liberalci ne vidimo nobenih dobrih razlogov, da bi država določala, katere aktivnosti se bodo v Pomurju izvajale. Izvajale se bodo tiste, za katere bodo vlagatelji menili, da so dobičkonosne. Le redko pa tiste, za katere bomo uradniki ali politiki menili, da so strateške, nacionalšampijonske in ne vem kaj še vse … Upam, da se še vsi spomnimo, da centralno planiranje ne deluje.



Kako pa regijo narediti bolj privlačno mladim, da se ne bi dogajal ta znameniti beg možganov?



Tomaž Štih: Na voljo je več instrumentov. Treba se je vprašati, kaj mladi potrebujejo? Dom, družino, izobrazbo, delo in perspektivo.



Davčna konkurenca je v tem smislu gotovo zanimiv instrument. če imata pokrajina in občina ta vzvod v svojih rokah, se lahko odločita, da bosta privlačili delovno silo na način, da bosta dajali nizke davke in znižali progresije. In bodo imeli mladi strokovnjaki v Pomurju višje neto plače. Vlaganja in posledično delovna mesta pa lahko pokrajina in občina privabljata z nizkimi davki na dobiček.



Vprašati se je treba tudi, zakaj mladi sploh odidejo? Običajen scenarij je odhod na študij v mesto. Iz mesta pa se nikoli več ne vrnejo. To pomeni, da je treba razmišljati v smeri fakultet, ki bi bile locirane tukaj, v Pomurju. V razmerah demografske krize je to težka naloga. Študentov je vse manj, zasebnih univerz pa vse več. Ampak treba je razmišljati širše. V nekaj mesecih bo Pomurje avtocesta končno povezala s preostankom Slovenije in z Evropo. Veljalo bi razmišljati v smeri vzpodbud tujim univerzam. Le-te bi lahko pokrivale širšo regijo. Morda Srednjo in Vzhodno Evropo ter Balkan. Liberalci imamo v programu nekaj stvari, ki to omogočajo. V prvi meri je to politika, ki je bolj usmerjena na financiranje izobraževanja študentov kot na obstoj točno določenih univerz. Potem je tu zamisel, da se na univerzi sme uporabljati kot uradni jezik angleščina in da se priznajo akademski nazivi tujih univerz za potrebe na trgu dela za vse univerze, ki so na relevantnih mednarodnih lestvicah nad povprečjem naših univerz. Tukaj pridobijo tuje univerze dostop do našega trga in možnost proizvajati diplome ki lokalnim diplomantom dejansko nekaj pomenijo.



Stanovanjska politika verjetno v pokrajini ni tako aktualna kot v Ljubljani, kjer je stanje kritično. Vsekakor pa morajo mladi nekje živeti. V program imamo številne ukrepe v tej smeri. Prvi je ukinitev gradbenih dovoljenj za stanovanjske objekte pod 200 kvadratnih metrov. Drugi uvedba urbane komasacije. Tretji pa poenostavitev postopkov prekvalifikacije zemljišč iz nezazidljivih v zazidljive.



V našem programu je cel kup ukrepov, ki višajo konkurenčnost našega gospodarstva. Konkurenčnejša Slovenija pomeni konkurenčnejše Pomurje.



Država bo ustvarila pogoje, na vas pa je, da te nove priložnosti izrabite. Da se potrudite dobre ljudi obdržati v Pomurju. To vam ne bo uspelo, če jih boste zaradi nekih davno propadlih ideologij zatolkli z visokimi davki.



O tem, da je treba spoštovati znanja in sposobnosti, vlada med volivkami in volivci skoraj konsenz. Dajmo skupaj stopiti še korak dlje in se strinjajmo, da spoštovati znanja in sposobnosti pomeni dobro plačati znanja in sposobnosti.



če se še dotaknemo najbolj aktualne teme ta hip, kakšno je vaše stališče do tajkunizacije v Sloveniji?



Marko Pavlišič: Tajkunizacija je naravna posledica politike preteklih let. Gre za obrambo nacionalnega interesa. Nacionalni interes je zdaj končno dobil ime in priimek. (Tomaž Štih: Ali pa vsaj poštni nabiralnik …)



Nacionalni interes se sicer zelo lepo sliši. Bojda smo zato obdržali v državni lasti navečjo slovensko banko. Da bi zagotovili stabilnost bančnega sistema. Toda ta ista nacionalnointeresna banka podpira finančne mahinacije. Zgodba Laškega je najbolj znana. Manj znana je zgodba prevzema BTC- ja. Tudi tam je NLB odigrala glavno vlogo. Odkupila je 99,7 % obveznic, ki jih je BTC izdal z namenom graditve vodnega parka. Ker pa so vodni park začeli graditi šele 3 leta kasneje, so si vmes ta denar izposodili, da so izvedli interni odkup delnic.



Andrej Bajuk je lepo povedal, zakaj mora biti banka v slovenski lasti. Zdaj smo tudi videli, zakaj mora biti. Ne bi špekuliral, ali je razne sporne transakcije podpiral zavestno ali pa se mu je to ponesrečilo. To je irelevantno, ker je ena možnost slabša od druge.



Nacionalni interes je bil tudi v tem, da ostane Mercator v slovenskih rokah. Do včeraj, ko so ga prodali Raiffeisen Bank. In zdaj imamo avstrijsko lastništvo našega nacionalnega interesa. Podobna zgodba je bila Banka Koper, ki so jo najprej v nacionalnem interesu po diskontu kupili domači kupci in potem dražje prodali naprej Sao Paolo banki, ki stoji za UniCredit Bank. Primorsko banko so prodali Italijanom.



Nekdaj odlični kolumnist črt Jakhel je pred leti v Financah vizionarsko zapisal, da kadar kdo omenja nacionalni interes, se prime za denarnico.



Tomaž Štih: Dodal bi, da sedanja garnitura politikov teh zgodb ne bo spreminjala, ker so pregloboko osebno vpeti vanje. Na izrednih sejah drug drugega obtožujejo krivde za tajkune. Mene so argumenti obeh strani prepričali. Tako zdaj verjamem, da so res krivi oboji. Kaj pa vi?