Zapis na neodvisnem migrantskem mediju, kjer begunci in drugi migranti objavljajo zapise, zgodbe, razmišljanja in pobude te dni pretresa Slovenijo.
Na Facebook profilu skupine »Tukaj smo« smo naleteli na zapis o domnevno borni prehrani za begunce v azilnem domu na Kotnikovi.
S fotografijami avtor zapisa dokazuje, da gre za skromno prehrano, ki kateri dan vsebuje tudi zgolj eno samo klobaso s kosom kruha ali pa zeljno solato s manjšim kosom mesa.
»Nikoli se ne pritožujem nad hrano. Rad bi samo izpostavil, da bi bilo veliko bolje, če bi lahko prosilci za azil takoj ob prihodu v Slovenijo dobili delovno dovoljenje, da bi si lahko kupovali svojo hrano in si kuhali sami,« je na strani omenjenega profila zapisal eden izmed beguncev.
Zaradi skopuških porcij večkrat lačni
Eden izmed beguncev, ki prihaja iz Afrike, nam za Ljubljanainfo zaupa, da preprosto ne more razumeti, kako lahko tovrstno hrano ponujajo ljudem.
Ob tem ostro doda, da večina ljudi še lastnemu psu da boljšo hrano, kot pa jo dobijo oni v omenjenem azilnem domu.
»Sam imam srečo, da že lahko delam in si nekaj hrane tudi sam kupim ter nato skuham. Večina ljudi v azilu še vedno čaka na delovno dovoljene, zato so posledično primorani jesti, kar dobijo v azilu ter so zaradi skupuških porcij tudi večkrat lačni,« nam pove begunec iz Afrike, ki želi ostati anonimen.
Za vikend glavni obrok le sendvič in puding
Po besedah prosilcev za azil s Kotnikove je za večerjo največkrat juha ali pol klobase, za kosilo so ponavadi kakšni makaroni ali riž in meso, vendar naj meso velikokrat ne bi imelo dobrega vonja.
Za vikend in praznike pa največkrat dobijo le sendvič in puding ali pa pašteto in kruh. Ob tem poudarjajo, da tovrstni obroki niso zadostni.
V kolikor lahko počakaš na konec kosila in v kolikor je mogoče še kaj ostalo, lahko sicer zaprosiš za še, še dodaja begunec iz Afrike.
Ekstra obroki naj bi sicer ostajali ponavadi zgolj takrat, ko kdo ne pride na kosilo ali večerjo, zato takrat lahko prejmeš še njegovo porcijo obroka. Po besedah prosilcev za azil, v primeru, če je nekdo vegeterijanec (recimo Indijci), zaposleni v tamkajšnji strežbi le umaknejo meso iz jedi. Ker je veliko muslimanov, na jedilniku posledično ni svinjine.
Begunci do mesečne žepnine v višini 18 evrov
Prosilci za azil lahko dobijo delovno dovoljenje šele po devetih mesecih. V teh prvih devetih mesecih, ko še ne morejo delati, prejemajo mesečno žepnino v višini 18 evrov.
»S tem denarjem ne moreš imeti ravno aktivnega družabnega življenja v Ljubljani. Nekateri begunci zato večino časa preživijo v sobi in čakajo, da mine devet mesecev, zaradi tega pa postanejo depresivni, izolirani, potrti. Nekateri drugi se poskusijo vključiti v aktivnosti, da se vsaj nekoliko zamotijo in pozabijo na svoj negotovi položaj in probleme,« nam zaupa aktivistka za pravice beguncev v Sloveniji Zana Fabjani.
Po besedah Fabjanijeve naj bi bila takšna ureditev popolnoma nesmiselna.
»Nobene racionalne razlage ni, zakaj bi morali begunci tako dolgo čakati na delovno dovoljenje. V mnogih drugih evropskih državah begunci prejmejo delovno dovoljenje že v dveh ali treh mesecih, zato je njihova vključenost v okolje boljša, hitreje se tudi lahko osamosvojijo od azilnega sistema in si začnejo ustvarjati novo življenje,« je še jasna Fabjani.
Marginaliziranost, občutek nemoči, izguba nadzora nad svojim življenjem
Ravno zaradi tega naj bi se v Sloveniji pogosto zgodilo, da begunci v prvih mesecih brezdelja zapadejo v depresijo. Razlog za to naj bi bila predvsem dolgotrajna izoliranost, znotraj katere so popolnoma sami s svojimi skrbmi, travmami in občutkom manjvrednosti.
»Edina logična razlaga, zakaj Slovenija že vsa ta leta vztraja pri tej nesmiselni določbi je ta, da je nemožnost vlkjučitve v delo eden ključnih razlogov, zakaj begunci zapuščajo Slovenijo.
Marginaliziranost, občutek nemoči, izguba nadzora nad svojim življenjem, celo nad svojo prehrano, to so razlogi, ki ljudi poženejo drugam. Kar je ponovno popolnoma iracionalno s strani države, ki ji primanjkuje delovne sile. Begunce, ki bi radi delali, odganjamo, a hkrati se dogovarjamo s Filipini za uvoz delavcev,« pove Fabjani.
Jelinčič: »Marsikateri Slovenec nima takega kosila«
Glede primera begunske prehrane se je oglasil tudi nekdanji poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti, ki nasprotno meni, da takšnega kosila, kot ga prejemejo v azilnem domu, ni deležen marsikateri Slovenec.
»Štiri dnevne obroke imajo in oni so lačni. Marsikateri Slovenec nima takega kosila. Pa tudi prišleki verjetno doma niso imeli niti delca takega kosila. Ostali bi doma, ne pa da zažirajo našo državo,« je na svojem profilu zapisal Jelinčič.
Jedro problema ni kozmetični popravek prehrane
»Kolikor razumem zapis begunca na neodvisnem migrantskem mediju, begunec s svojim zapisom ne predlaga kozmetičnega popravka z boljšo hrano, ampak se dotakne jedra problema, ki pa je, da beguncem prvih devet mesecev ni dovoljeno delati,« je ob tem jasna Fabjani.
Po njenih besedah bi prav delo omogočilo ne le, da se prehranjujejo v skladu s svojimi željami in potrebami, temveč da bi se lahko prek dela hitreje naučili jezika, spoznali več ljudi, se vključili v okolje, z denarjem bi se lahko lažje udejstvovali v družabnem in kulturnem življenju, lahko bi postali del družbe, in ne životarili na njenem obrobju.
»Delo bi jim omogočilo neko osnovno dostojanstvo, saj bi lahko skrbeli sami zase, ne pa da zgolj pasivno čakajo na pomoč države ali humanitarnih organizacij. Begunci ne prihajajo v Evropo po miloščino, pridejo, ker si želijo varnega okolja, v katerem lahko uresničujejo svoje potenciale kot člani družbe,« je jasna Fabjani.
