Sobotainfo podkast #15: Novi evangeličanski škof želi vero približati ljudem: »Verniki morajo začutiti, da so del skupnosti, da niso le poslušalci«

Na prvo adventno nedeljo bo vodenje evangeličanske cerkve v Sloveniji prevzel novi škof dr. Aleksander Erniša, ki prihaja iz družine z močno duhovno tradicijo. 

Njegov oče Geza Erniša je kot škof vodil skupnost kar osemnajst let. A Aleksander Erniša se v novo vlogo podaja po svoji poti – s čutom za človeka, razumevanjem sodobnih izzivov in močno zavezanostjo odprtosti.

Mešanica hvaležnosti, odgovornosti in pričakovanj

Ob izvolitvi na škofovsko mesto so ga prevevali različni občutki, je razkril v Sobotainfo podkastu #15: 

»Prvi občutki so bili zagotovo mešani v smislu ene hvaležnosti, odgovornosti, pričakovanj, ker ne nazadnje veliko ljudi povezuje mene z mojim očetom.« 

Kljub povezavi s prepoznavnim očetom ostaja zvest lastni poti: »V to zgodbo sem se podal s podporo ljudi, sodelavcev, sodelavk in verjamem, da bo z njihovo pomočjo ta mandat potekal lažje.«

Erniševa poklicna pot je pestra: od vojaškega kaplana, preko duhovnika v Trstu, do trenutne vloge vikarja pri slovenski policiji. V ospredje postavlja pomen duhovne oskrbe v poklicih z visoko stopnjo stresa: 

»Duhovna oskrba v vojski in policiji ima na tak sensibilen način velik pomen.« 

Poudaril je, da duhovna oskrba ni isto kot religiozna, ampak se osredotoča na človeka, njegove stiske, dvome, in predvsem – na podporo in poslušanje.

Ekumenska odprtost kot življenjska vrednota

Erniša je izkušnje v različnih duhovnih okoljih opisal kot neprecenljive: »Na dnevni bazi to ni samo ukvarjanje znotraj župnije z istomislečimi, ampak je to zmeraj nov način razmišljanja. Zato sem hvaležen. To je vplivalo na moj pogled na človeka.«

Odraščal je v župnišču, kjer so bile nedeljske debate ob kosilu »vedno obarvane z očetovo odprtostjo«. Očetova sposobnost preseganja lastnih vrednot je bila zanj inspiracija: »Tudi če je bil prepričan v nekaj svojega, se je zmeraj trudil, da gre čez – v svetopisemskem smislu.«

Pot, ki ni bila začrtana, a vodila ga je vera

V Sobotainfo podkastu #15 je razkril tudi, kako se je odločil za duhovniški poklic. 

Od takrat ga je vodila vztrajnost, študij v Bratislavi, eno leto na Dunaju in postopna uveljavitev v cerkvenih strukturah. »Ko sem doktoriral, sem dobil občutek, da svojega življenja sploh ne vodim več jaz.«

Pogled naprej, k ljudem, k skupnosti

Kot novi škof se bo najprej pogovoril z vsako cerkveno občino posebej. »Treba je vprašati ljudi, kaj si želijo, kako si predstavljajo cerkveno življenje.« Čeprav se število članstva zmanjšuje, Erniša verjame, da duhovna potreba med ljudmi narašča.

V ospredje postavlja zaupanje, transparentnost in vključenost: »Verniki morajo začutiti, da so del skupnosti, da niso le poslušalci.«

Zaveda se, da mora tudi cerkev prilagajati komunikacijo sodobnemu tempu: »Pridige nekoč so trajale dve in pol ure, danes naj ne presegajo 15 minut.« 

Mlade želi opomniti, da je vsak človek dragocen: »Včasih jim je treba povedati, da tudi ocena tri je odlična – če si se zanjo potrudil.« 

Družina, sprostitev in notranji mir

Čeprav bo nova vloga zahtevala številna potovanja in usklajevanja, Erniša ostaja zvest očetovski vlogi: »Tudi jaz moram to – da nismo sami za sebe – nekako neverbalno prenesti naprej na svoja otroka.«

Za sprostitev najraje posluša glasbo med vožnjo, teče, hodi v hribe: »Zdaj si želim podariti eno darilo – nočni vzpon na Triglav.«

Aleksander Erniša v novo škofovsko vlogo vstopa z odprtim srcem, širokim pogledom in čutom za sočloveka. 

Več o njegovem življenjskem vodilu, o izzivih, ki jih pričakuje, pa tudi poglobljeno o svoji poti in celo ločitvi pa v Sobotainfo podkastu #15.