V soboto zvečer so Quimby na odru Gledališke in koncertne dvorane Lendava razgalili vse svoje talente.
"Oni ne igrajo glasbo, oni se igraj z glasbo," mi je po koncertu navdušeno razlagal eden izmed organizatorjev iz Centra Bánffy. K temu dodajam, da so se, vsaj to soboto, poigravali še z marsičem drugim. Približno 340 glava množica, kapaciteta dvorane šteje 444 sedežev, je bila priča glasbeni, gledališki in vizualni predstavi katere protagonista sta bila Tibor Kiss (vokal, kitara) in Varga Livius (tolkala, vokal). V dveh urah smo lahko slišali stare in novejše uspešnice v brezhibnih interpretacijah Kissa, v že dobro znanem stilu, ki se giblje vse od šansona, folka do rocka …Medtem, ko se je Livius tokrat predstavil v vlogi komika in skupaj z Józsefom Kárpátijem (trobenta, klaviature) dodobra nasmejal dvorano z vmesnimi vložki stand-upa in skeči. Na platnu v ozadju so grafične podobe in videi, tako vizualno kot vsebinsko, nadgrajevali dogajanje na odru.
Polnoletni v vseh državah
Quimby letos praznujejo 21 let delovanja. Prvotna zasedba sicer sega v drug čas, drugo mesto in nosi drugačno ime. Kot jih poznamo danes, so se fantje ponovno povezali v Budimpešti leta 1991. S takrat zelo šansonsko, kabaretsko obarvanim melosom in angleškimi teksti so hitro zavladali klubski sceni sosednje prestolnice. Večji komercialni uspehi so prišli s četrtim albumom Majom-tangó, ki je posnet v madžarščini. S petim, Diligram, pa so prepričali tudi kritike in pobrali nagrado za najboljši album leta 1998 na Madžarskem. Zdaj je bil njihov zvok že dodelan in besedila izostrena. Svoj repertoar ter prezenco so s prihajajočimi albumi in odrsko kilometrino samo še nadgrajevali, kvantitativno in kvalitativno, in so danes nepogrešljiv element koncertnih odrov doma in tudi drugod po Evropi. Zasedba se je z leti spreminjala, poleg že omenjenih treh, trenutno šesterico zaokrožijo Szilárd Balanyi (klaviature), Ferenc Gerdesits (bobni) in Ferenc Mikuli (kitara).
Konec dober, vse dobro
Na koncu so bili zadovoljni vsi, organizatorji, občinstvo, ki je dogajanje vseskozi nagrajevalo z aplavzom, in člani zasedbe Quimby. Slednji so s stalnim nagovarjanjem občinstva uspeli vzpostaviti intimno in domače vzdušje. Po dveh bisih, katera so z bučnim aplavzom iztržili obiskovalci, so koncert zaključili akustično, s priredbo pesmi Stand by me in potem še vedno razigrani, dobesedno odplesali z odra.
Po koncertu sem se pogovarjala z Vargo Liviusom
Na sceni ste že 20 let, v bistvu že 21.
Res je, če bi bili v Ameriki bi lahko šli proslavljat v pub. Smeh.
V teh letih se je zamenjalo kar nekaj članov skupine, ampak vi vztrajate že od začetka?
Ja, sem eden od ustanoviteljev skupine.
Ko ste se pred toliko leti podajali na glasbeno pot, ste upali na tako dolgo in uspešno kariero, ali je takrat vse skupaj bilo bolj za zabavo?
Ne, takrat nisem še verjel v to. Sem pa upal, seveda. In pred petimi leti, ko smo dejansko začeli živeti od glasbe, so se mi uresničile otroške sanje. To je zdaj samo še dodaten plus. Seveda smo delali na dolgotrajni karieri, ampak nikoli nisem pričakoval od tega finančne stabilnosti. Je pa to odličen občutek. Imeti tako svobodo, biti vseskozi kreativen. Dejansko je hobi postal moje delo.
Po 20 letih, kje najdete tisto esencialno željo oz. nujo po ustvarjanju?
Nuja je v meni že odkar sem se rodil. Pri meni ni bilo nikoli vprašanje, ustvarjati ali ne. Vprašanje je bilo vedno kako napredovati. Včasih je bilo težko vztrajati, ker sem prvih 12 let še hodil v službo, kar te vedno znova opomni, da so to "le" otroške sanje. Ampak zdaj se je vse izšlo. Imam vse o čemer sem sanjal. In moje naslednje sanje niso, da bi postajal vse večji, ampak da bi to počel čim dlje.
Po prvih dveh albumih, ki sta bila posneta v angleškem jeziku, ste skupaj s še enim članom Quimbyjev, Tiborjem Kissem, za nekaj mesecev odpotovali v New York. Po vrnitvi so začela nastajati besedila v madžarskem jeziku. Ali lahko vzrok za to spremembo iščemo v dotičnem potovanju?
Ne, sočasnost dogodkov je naključna. Že nekaj časa smo razmišljali o tem in s Tiborjem sva v Ameriki napisala štiri tekste v madžarščini. Ko smo prvič nastopili s pesmijo v madžarskem jeziku, smo ugotovili, da to ogromno doprinese k intimnemu vzdušju s publiko. Zdaj smo dvojezični in nam to zelo odgovarja, sploh, ko imamo koncerte izven domovine. Uporabljamo pa tudi druge jezike, odvisno kje smo. Biti večjezičen je enostavno kul. Smeh.
Na vaši spletni strani so vaše pesmi primerjane s poezijo Bertolta Brechta. Slednji je znan po svoji občutljivosti do družbe in posameznika v njej. A kot umetnik čutite odgovornost odgovarjati na stanje v družbi?
Ja, imate prav. Umetnik mora vedno biti ogledalo, v prvi vrsti sebi in svojemu notranjemu jazu, potem pa tudi svetu in vsemu kar ga obdaja. Tako lepo ste uporabili besedo umetnik, ampak jaz sem preveč sramežljiv, da bi jo apliciral nase.
Na odru ste zelo teatralni, kabaretski. Kaj je tisto kar poganja vašo kreativnost, kaj najodločneje vpliva nanjo?
Ne poslušam glasbe, ampak berem. To je to, berem. Imamo pa v naslednjih dneh koncerte, ki bodo veliko manj teaterski in bolj koncerti v klasičnem pomenu besede.
Kaj hočete, da bi bila vaša zapuščina. Po čem želite, da si vas ljudje zapomnijo?
Hmm …Nočem sam sebi delati kipa. Nimam takih ciljev. Živim v sedanjosti, če odgovorim nekoliko filozofsko. Razmišljam zgolj o svoji bližnji prihodnosti in prihodnosti svoje družine. Z ostalimi stvarmi se bodo ukvarjali drugi, nekako to ni moja stvar.
Jasna Pintarič
