Rejniki in strokovnjaki s področja rejništva so na okrogli mizi, ki je potekala na Razkrižju, spregovorili o svojih izkušnjah in težavah, s katerimi se pogosto srečujejo, hkrati pa opozorili na vse večjo potrebo po urejeni psihoterapevtski pomoči otrokom
»Mojih zgodb se je v teh letih nabralo toliko, da bi lahko napisala cel roman,« je okroglo mizo pričela Tanja Ferlin, ki poleg svojih dveh bioloških hčerk skrbi še za štiri rejniške otroke. Čeprav se z vsemi otroci razume dobro, vsi otroci pa tudi njo kličejo mama, poudarja, da v rejniških družinah prihaja do težav, ki jim rejniki niso povsem kos in pri katerih si želijo strokovno terapevtsko pomoč. »Otroke skušamo voditi po pravi poti in upamo, da nam bo uspelo, vsi so pridni in vse imamo radi, a ko se pojavijo težave, pogosto ostaneš sam, iščeš in brskaš po spletu, kličeš strokovnjake pa četudi v nedeljo zvečer, samo da bi bilo otroku lažje,« je izkušnje zaupala gospa Ferlin.
Mali: »Pokličite junija, da boste prišli na vrsto septembra.«
Kot poudarja Maksimiljana Mali iz Rejniškega društva Slovenije, je v Sloveniji dostopnost do terapevtske pomoči premalo urejena. V vsakem otroku takšna situacija pušča boleče posledice, eni to kažejo navzven, številni pa obrnejo navznoter v obliki depresij in stisk, ki pa jih tudi strokovnjaki lahko prezrejo. Martina Domajnko, svetovalna delavka na gimnaziji v Ljutomeru, poudarja, da socialni delavci na šolah seveda radi pomagajo takšnim otrokom, a da noben na šoli ni usposobljen terapevt. Malijeva pojasnjuje, da v zdravstvenih domovih sicer so usposobljeni strokovnjaki, problem pa nastane predvsem pri čakalnih vrstah. »Če pokličete v zdravstveni dom danes, vam bodo rekli, da pokličite junija, da boste prišli na vrsto septembra,« pove kritično. »To je nesprejemljivo in ni čudno, da otroci takšen način obravnav odklanjajo.«
V Pomurju zgolj dva klinična psihologa
Kot so opozorile vse govorke, se med regijami pojavljajo občutne razlike v dostopnosti in možnosti psihoterapevtske pomoči za otroke. »Pred nekaj dnevi sem v evidenci kliničnih psihologov iskala strokovnjake v Pomurju, izpisala pa sta se mi samo dva. Mogoče je kje še kakšen, a prav veliko jih zagotovo ni. Obstaja torej velik problem razporeditve usposobljenih kadrov po regijah in otroci v odročnih regijah zagotovo nimajo enakih možnosti psihoterapevtske pomoči kot v osrednji Sloveniji,« zaskrbljujoče pove Malijeva in predlaga, da se v kratkem oblikuje vsaj seznam usposobljenih strokovnjakov, na katere se lahko rejniki obrnejo po terapevtsko pomoč
Druženje rejniških otrok kot terapevtska pomoč
Z namenom, da se rejniški otroci med seboj spoznajo in si delijo izkušnje, sta Anja Ferlin, socialna pedagoginja, in Andrej Omulec, mag. zakonskih in družinskih študij, med počitnicami organizirala terapevtski tabor, ki je potekal na Domačiji v Šprincu. »Na taboru je bilo super. Preko različnih dejavnosti smo se družili, si sami kuhali, ob večerih peli in se pogovarjali z drugimi rejniškimi otroci. Bila je pozitivna izkušnja, ko vidiš, da nisi sam v takšni situaciji,« nam zaupa sedemnajstletni gimnazijec Elvis. Kot pojasni Anja, je sproščeno druženje med mladostniki zelo učinkovita metoda psihoterapevtske pomoči: »Tokrat smo imeli pet mladostnikov, vsi so se sprostili, med seboj stkali prijateljske vezi in upamo, da bomo lahko spet nadaljevali v še večjem obsegu že naslednje leto.«
Avtor: Maja Nemec
