Pismo nekega bralca
Iz precej udobnih družbenih razmer prejšnjih desetletij so bili prisiljeni stopiti v tekmo z novimi medijskimi kanali obveščanja; tukaj mislim predvsem na spletne portale, osebne dnevnike v obliki blogov in brezplačne časopise, ki ne poznajo več tako rigoroznega urednikovanja. Razmere v Pomurju so v tem trenutku na nek način mikrokozmos svetovnih trendov v preobrazbi medijev. Obstajal je en resen tradicionalni medijski gigant, ki je izhajal enkrat tedensko. V boju za bralce so se mu pridružili brezplačni časopisi, ki se napajajo iz sumljivo zastraženih kapitalskih kotanj, spletni portal informacij lokalnega porekla in nekaj tako imenovanih blogerjev, ki izkoriščajo liberalnost spletnega prostora za svoje lastne monologe. Kako bi lahko izgledala prihodnost takšnega razmerja medijske moči?
Mit o ideološko neobremenjeni prihodnosti
Prvo, kar pade v oči, je dejstvo, da se bo tradicionalni časnik moral oblikovno in vsebinsko kosati s precej bolj modernimi spletnimi novinci. V tem primeru se konkurenca izkaže kot zelo vzpodbuden element. Na tem mestu se zgodba o tradicionalnem časniku tudi konča; bralci – predvsem mlajša generacija – bodo namreč sami ocenil, ali uredništvo časnika zastavljeno nalogo ustrezno izvaja. Z nakupom časopisa pa ga bo mlajša in srednja generacija tudi legitimirala kot kakovosten vir informacij. Druga zanimivost pomurskega medijskega prostora je preveč prezrto dejstvo, da ima edini aktiven spletni portal informacij pravzaprav popolni monopol nad interpretacijo družbenih dogodkov v spletnem prostoru. Ne obstaja noben resen spletni konkurent, ki bi z enako vnemo pokrival enaka področja in s tem na medmrežju ponujal alternativno razlago dogodkov ter s tem sledil eni izmed osnov demokratičnih družb – pluralnosti spletnega medijskega prostora. Zakaj se zdi to tako pomembno? Ker najverjetneje obvelja predpostavka, da imajo spletni portali svojo ciljno publiko, ki je nekoliko drugačna od tiste, ki (vsaj v Pomurju) prebira klasični tiskani tednik. Tudi če obstaja majhen segment bralcev, ki preverja oba časnika in ju kritično primerja, še vedno ostane večinski del mlajše ciljne publike, ki jemlje spletno posredovane informacije kot osnovo. O brezplačnem časopisu v Pomurju je seveda nekoliko brezpredmetno govoriti, saj gre za podvajanje člankov iz pomurskega spletnega prostora z manjšimi estetskimi in vsebinskimi dodatki. Tako je omenjeni brezplačnik le bleda senca dodatnega kanala informiranja.
Pomurski blog: sam sebi namen
Pisci blogov bi v prihodnosti lahko zaslužili na naslednji način: če bodo dovolj vztrajni in dolgočasni ter se bodo pojavljali na vseh mogočih spletnih mestih, kjer ne bi bili zaželeni, bi avtorjem teh blogov ljudje začeli plačevati honorar, da naj več ne pišejo svojih blogov. Ta, ne tako iz trde izvita projekcija prihodnosti bloganja bi lahko doletela tudi Pomurje. Kdo bloga v Pomurju? To je konec koncev irelevantno vprašanje. Bolj bistveno je, s kakšnim namenom kdo bloga v Pomurju. To so večinoma pisci in obiskovalci spletnih portalov, kar je logično, saj gre za isto ciljno skupino. Bilo bi res čudno, če bi šlo za dve drugačni subkulturni srenji. Vendar pa nekaj vseeno obstane v zraku. Blog oziroma osebni dnevnik brez omejitve bi naj generiral nove, družbeno kritične in angažirane zamisli. Te nove zamisli, ki bi nastale v najbolj liberalnem medijskem polju, naj bi sprožile pozitivne učinke v realnosti. Ker se je pri nas v Pomurju uveljavil blog kot zelo specifična oblika – bolj kot spletna polica za dosedanje objavljene prispevke v drugih medijih (seveda z nekaterimi svetlimi izjemami) – se zdi, kot da mostišča do stvarnih družbenih težav ne bi bilo. In kar je še huje, nihče ga niti pretirano ne pogreša. Tako pomurski bloger izpade kot večni plezalec po varnih umetnih stenah v telovadnici neke osnovne šole, namesto da bi to vajo jemal le kot izhodišče za prave podvige v realnih stenah.
Nov tip uredniškega razmišljanja
Vsak medij se nenazadnje nahaja na trgu. Bori se za svoje bralce v čredi številnih drugih medijev, zato uredniška politika zapoveduje nova načela delovanja. V spletnem prostoru je zelo pomemben ogled strani. Bralec mora 'naleteti' na določen spletni portal informacij in preleteti vsebino. Temu cilju je podrejeno oblikovanje senzacionalističnih naslovov in populističnih vsebin. Tip osebnosti, ki nadzira ali vodi potek spletnega informiranja, mora razumeti ekonomiko spletnih procesov. Problem pa nastane, ko je ekonomski vidik pravzaprav edini, ki ga idejno snovalec takšnega projekta lahko ponudi. Tako imenovani urednik/idejni vodja, ki ga je mogoče brez večjih posplošitev imenovati 'homo economicus', vse razsežnosti človeškega življenja opazuje skozi očala, na katerih se neprestano izrisuje razmerje med povpraševanjem po maslu in po topovih. Kaj se zgodi, če se s temi očali kdo odpravi analizirat recimo socialna načela in kulturo? To je v groteskni različici nekje ilustriral že pionir novega 'homo economicusa' sam M. Mrkai?. Klikam, torej sem? Slaba parafraza!
Kdo se torej vse prepozna v tem kolumnističnem ogledalu?
