Njegovo oblikovanje oblačil sega že dolgo nazaj v preteklost. Skoraj do rojstva. Končal je srednjo poklicno šolo v Murski Soboti, ob nazivu konfekcijskega tehnika si nadel še poklic konfekcijskega modelarja, vsekakor pa je imel najboljšo šolo, ki je ni mogoče dobiti v nobenih izobraževalnih ustanovah – šolo njegove mame, katere, žal, učiteljica je prehitro končala svoje poučevanje. Ostal je sam s svojim že pridobljenim znanjem. Zdaj se uči iz dneva v dan, vsak dan vedno znova in znova … Aleš Černi.
Perfekcionist, ki ga odlikujejo natančnost in preciznost
Pred petimi leti se mu je za rojstni dan uresničila želja – modna revija kot spektakel, ki ga ponavlja vsako leto v domačem okolju in tudi izven njega. Najraje ima tiste, za katere gara celo leto. »To je skoraj tako, kot slišimo od glasbenikov, da se zaprejo v studio in ustvarjajo,« razmišlja Aleš in doda, da je za ustvarjanje potrebna prava vizija in energija, saj to ni serijsko delo, temveč umetniško delo navdiha. Sicer pa z drugimi modnimi kreatorji sodeluje na revijah, čeprav opaža, da je med njimi veliko zavisti, predvsem v smislu, kdo bo boljši in kdo bo v medijih bolj izpostavljen, kar pa njega ne zanima. Pomembneje mu je, da oblačila na modnih pistah ne razpadajo.
Moj poklic je moje življenje, moja ljubezen, nič mi ni težko oziroma težko mi je tisto, kar je lahko za delat, ker me dolgočasi. Bolj je zakomplicirano, bolj uživam.
Velik kritik šivanja, ki obsoja površnost in nenatančnost
Za svoje delo pravi, da ni nič posebnega, se pa hitro opazi, da je perfekcionist, odlikujejo ga natančnost, preciznost, vsako njegovo delo pa je narejeno z dušo in srcem. Kot krojač je zaposlen v SNG Maribor na moškem oddelku, kjer ustvarjajo kostume za predstave. »To delo je super, uživam sto na uro. Je neka druga veja modnega ustvarjanja. Je sanjski svet zame in še mogoče za pet ljudi, ki to bere. Tu pa se konča,« pove Aleš.
Obsojam površno delo in nenatančnost – sem zelo velik kritik šivanja! To je moje področje, tukaj sem doma.
Vodilni pustijo propad šiviljstva in krojaštva
V preteklosti so bile zelo znane tudi obiskane šiviljske šole, danes tega ni več. »To je KATASTROFA,« razmišlja na glas. »Žalostno je, da naši vodilni pustijo propad tega poklica. Imamo sicer šole oblikovanja, kjer se učijo šivanja zgolj za vzorec, kar ni dovolj. Želim, da mi pristojni razložijo, kakšno samooskrbo bomo imeli v roku petnajstih let, ko se bodo upokojili še ti zadnji krojači in šivilje. Nobene! Imam občutek, da bom spet ostal sam na tem svetu,« je razočaran, a se optimistično trudi in ozavešča ljudi, da je poklic šiviljstva še vedno cenjen in spoštovan.
»Imeti moraš ogromno znanja, da zadovoljiš stranko, ji uresničiš želje, hkrati pa narediš vrhunski izdelek. To je tisto, za kar se borim!« nadaljuje in že leta razmišlja, kako bi izpeljal projekt svoje šole in znanje prenašal še na druge.
Ljudje so se kitajske robe »najedli«
Aleš ni izjema in je z Muro živel, dihal isti zrak, danes ob propadu velikega tekstilnega podjetja pa ostaja brez besed. »Prekmurje je danes zelo slabo, skoraj nično vpeto v svet mode. Sicer imamo v Sloveniji kar nekaj uspešnih modnih stilistov, vendar tukaj ni kapitala, ni imen, da bi konkurirali svetu,« razmišlja naprej in upa, da se bo na tem področju le nekaj spremenilo. »Ljudje so se počasi že »najedli« kitajske robe. Vedno bolj zahtevajo kvaliteten izdelek, pa čeprav je cenovno malo dražji. Mislim, da smo na dobri poti, vendar o tem, kdo bo to izvajal čez 15, 20 let ne morem govoriti.
In kaj Aleš dela trenutno?
Ves svoj prosti čas posveča svoji krščenki, ki že zelo dobro razlikuje, ko Aleš kaj kupi ali zašije. O tem, kam ga bo pot vodila, katere stranske peš poti mu bo ponudila, ne razmišlja, pač pa se posveča pomenu besede »šivanje«, ob vsem tem pa ga vodi naslednja misel: »Ne zanimajo me muhe enodnevnice, zanimajo me stvari, ki dišijo po večnosti!«
