Tugo Šušnik
Back to Black II. (7), 2003-2006
akril na platnu
180 x 270 cm
inv. št.: 582 /S
Tuga Šušnika kot slikarja že od začetka likovnega ustvarjanja zanima predvsem barva. In sicer ne barva kot specifični element v barvni lestvici, ne kot kromatska teorija in ne kot tista kategorija, zaradi katere bi študiral znanost o optiki.
Prej ga barva zanima kot metafizična in mistična kategorija. V Šušnikovem adrenalinskem in napetosti polnem iskanju ter prikazovanju življenja barve lahko vidimo, da si umetnik prizadeva to specifično življenje izkusiti, predstaviti in ga razširiti do njegovih skrajnih meja.
Umetnik najprej uporabi akrilne barve, ki jih postavlja v različne kontraste, nato pa stopnjuje barvno žarenje z neposredno uporabo fluorescenčnih barv, tako da njegove slike dobijo status luminiscenčnih objektov, ki so za umetnika edini mogoči in spreminjajoči se odgovor na neko, kot sam pravi, »prasketanje«, ki ga nenehno čuti.
Slikarstvo Šušniku predstavlja dolgo, prijetno in hkrati izjemno nevarno ter suspenza polno potovanje skozi presečišča različnih časov in prostorov.
Umetnik v intervjuju, ki ga je leta 2009 za revijo Likovne besede z njim opravila Irma Brodnjak, pravi: »Nekje sem bral o paralelnih kozmosih ogromnega fizičnega obsega, ki prehajajo drug skozi drugega, ne da bi trčili – to ponazarja moje slikanje, pri katerem gre za veliko slojev, aluzij, ki nimajo nekega posebnega pomena, se združujejo, pretakajo drug mimo drugega oziroma drug skozi drugega, ne da bi pri tem komunicirali«. Šušnik absolutnosti védenja zoperstavlja relativnost védenja.
Šušnikova ogromna platna se nam z velike razdalje kažejo kot geometrijsko slikovno polje, vendar pa sem mnenja, da prav njihova fizična velikost zahteva pogled od blizu in s tem eliminacijo slikovnega polja. Idealen pogled na Šušnikove velike slike je namreč iz neposredne bližine, na njegove male slike pa od daleč.
V prvem primeru se tako izpostavi problematika človekovega vidnega polja, v drugem pa problematika slikovnega polja. Medtem ko imamo občutek, da pri njegovih slikah manjših formatov dejansko gledamo sliko, pa pri velikih formatih, če jih gledamo z ustrezne razdalje približno desetih centimetrov, dobimo občutek, kot da je slika dejansko vse tisto, kar vidimo, saj na takšen način pokrije naše celotno vidno polje. Pri tem seveda to, kar vidimo, nima ustrezne geometrijske oblike, saj se v nekem presečišču združita vidno in slikovno polje.
Izraz, ki ga pogosto in zelo natančno uporablja Šušnik v odnosu do svojega dela, je sinkretizem, ki ga je prvi uporabil Jean Piaget kot oznako za vidne zaznave otrok in njihove upodobitve, saj sinkretistična zaznava ne razlikuje med figuro in ozadjem ter je tako nepristranska. Kot taka pomeni sposobnost identificiranja spreminjajočega se predmeta.
Umetnik sinkretizem združi s predstavo o subliminalni pozornosti, ki zajame površino pogleda v popolnosti, jo načrtuje in vodi ter s tem negira izključujoči se dvojni, alternativni pogled. Pri tem se umetnik sklicuje na teorijo Antona Ehrenzweiga o nezavedni in nediferencirani zaznavni pozornosti, ki zajame površino pogleda v popolnosti, brez ločevanja na figuro in ozadje, ki izključuje geštalt alternativo »ali – ali« in pomeni tako imenovano »horizontalno«, nediferencirano pozornost.
Bleščeče krivulje in volančki na spodnji polovici slike Back to Black II (7) nas napotujejo tudi na starodavno razumevanje slikanja kot šamanskega izkustva. Paleoarheologa David Lewis-Williams in Jean Clottes pravita, da se ti fenomeni ali entopični pojavi pojavljajo na prvi, najblažji stopnji šamanskega transa.
Na prvi stopnji transa ljudje »vidijo« geometrijske oblike, kot so pike, cikcakaste linije, mreže, nizi vzporednih črt ali verižnih krivulj in vijugaste črte. Oblike so živih barv, migetajo, se premikajo, se večajo, se krčijo in se prelivajo med seboj. Z odprtimi očmi jih vidimo kot bleščeče in projicirane na steno ali na strop. Te entopične pojave je mogoče s pomočjo halucinogenih drog rekonstruirati v laboratoriju.
Na sliki Back to Black II (7) lahko razberemo tudi umetnikovo sklicevanje na sedmi dan Čönjid barda iz Tibetanske knjige mrtvih, kjer se sedmega dne pojavijo raznobarvna žarenja očiščenih nagnjenj, da zasijejo. Svetlobe v Čönjid bardu kot v tistem vmesnem, posmrtnem stanju, niso blage in blagodejno delujoče, temveč gre za skorajda bolečo in skorajda nevzdržno žarečo svetlobo različnih žarečih barv.
Na sedmi dan ne kaže le število sedem v naslovu slike, temveč tudi stilizirano število sedem na desni polovici slike. Sedem krat sedem pa je devetinštirideset, kar je število dni, ki jih potrebuje zavest, da bi prešla vsa bardo stanja. Zavest se v tem bardu mora odločiti, če se hoče rešiti ciklusa ponovnih rojstev in smrti ter s tem tudi trpljenja.
Šušnikova ogromna platna se nam z velike razdalje kažejo kot slikovno polje, vendar pa prav njihova fizična velikost zahteva pogled od blizu in s tem eliminacijo slikovnega polja, ki na ta način izpolni celotno gledalčevo vidno polje. Idealen pogled na Šušnikove velike slike je pogled iz neposredne bližine, na njegove male slike pa od daleč. V prvem primeru se tako izpostavi problematika človekovega vidnega polja, v drugem pa problematika slikovnega polja.
Medtem ko imamo občutek, da pri njegovih slikah manjših formatov dejansko gledamo sliko, pa pri velikih formatih, če jih gledamo z ustrezne razdalje približno desetih centimetrov, dobimo občutek, kot da je slika vse, kar dejansko vidimo, saj pokrije naše celotno vidno polje. Pri tem to, kar vidimo, nima ustrezne geometrijske oblike, saj se v nekem presečišču združita vidno in slikovno polje, ki nas v primeru omenjene slike zelo neposredno prestavita v izkustvo sedmega dne Čönjid barda.
Tugo Šušnik
Rodil se je leta 1948 v Ljubljani. Mladost je preživel v Londonu (1956-65) in New Yorku (1965-69). Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1971-76, prof.: Nikolaj Omersa, Zoran Didek, Kiar Meško in Gabrijel Stupica), kjer je leta 1979 končal tudi specialko za slikarstvo (prof. Andrej Jemec in Jože Ciuha).
Kot Fulbrightov štipendist je od leta 1979 do 1980 študiral na Pratt Institute v New Yorku. Živi in dela v Ljubljani. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim študentsko Prešernovo nagrado (1977), nagrado Zlata Ptica (1978), nagrado 7. dubrovniškega salona (1987), nagrada 25. zagrebškega salona lepih umetnosti (1990), Župančičevo nagrado (1991), nagrado Prešernovega sklada (1997) in Jakopičevo nagrado za življenjsko delo (2013).
Od leta 1995 do upokojitve leta 2024 je bil profesor za slikanje in risanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Avtor besedila: Robert Inhof
Starejše novice
