Nikolaj Beer
Jedec (Po kosilu), 2003
olje, platno
82 x 63 centimetrov
inv. št.: 507/S
Nikolaj Beer je v svojih rojstnih Križevcih na Goričkem kot mladenič slikal svetopisemske napise na pogrebne kočije. Eden izmed teh svetopisemskih napisov – Beer še danes rad omenja zanimivo anekdoto v zvezi s tem napisom – je bil tudi napis: »Danes meni, jutri tebi.«
Namen takih napisov je bil žalujoče napotiti na razmislek o kratkotrajnosti človeškega bivanja. Zanimivo pri tem je, da Beer, povsem v duhu protestantske tradicije, ni začel s slikanjem podob, temveč s slikanjem besede. Tako da lahko rečemo, da je v Beerovem ustvarjanju na začetku bila dobesedno beseda in šele nato slika.
Središče Beerovega ustvarjanja je Kükeč kot njegov osebni in čisti, tako geografski kakor tudi simbolični prostor. Slikar ne more skriti svojega razočaranja nad dejstvom, da njegov Kükeč ni več kraj, ki lahko kljubuje industrijskemu napredku.
»Mračni Satanovi mlini«, ki so jih na starejših Beerovih delih predstavljali divji odpadi in stroji za predelavo zemlje, so sedaj neposredno prikazani kot rezultat njihovega delovanja. Opustele in razpadajoče hiše nekogaršnje mladosti delujejo kot polomljene skrinjice z dragotinami. Dragocenost, ki so jo varovale, je prešla in ne obstaja več drugače, kakor v nesnovni formi spomina.
Vsi glavni Beerovi motivi: Kükeč, njive, bori, mitološki Saturni in njegovi rustikalni odmevi, ki jih zasledimo v podobah vaških jedcev in pivcev, nam pripovedujejo natanko to, o čemer so nam pripovedovali napisi, ki jih je Beer kot mladenič slikal na mrliške kočije ─ o svetu nenehnega minevanja in propadanja in o človeku, kateremu ostane edina možnost izključno prepoznavanje postaranega sveta.
Tudi mitološki Saturn, ki skozi čas použije vse stvari in na koncu, ko ne ostane več ničesar za požret, požre samega sebe, je umeščen v Beerov Kükeč. Prav poseben segment Beerovega ustvarjanja predstavlja cikel njegovih profaniziranih in vsakdanjih vaških Saturnov, 'Jedcev', pri katerih ne gre za razigrana in družabna omizja, pač pa za prisilno in nenasitno lakoto, ki ni lakota, temveč prej sla po uničevanju.
Kakor pri vseh svojih ciklih Beer tudi k svojim 'Jedcem' pristopa z določeno mero ironije in samoironije, s katero kaže, da sveta ne razsoja in obsoja z neke odmaknjene in vzvišene pozicije, temveč da je tudi sam del tega sveta., kakor nam je to zelo nazorno pokazal recimo na risbah 'Goričanci se nalivamo' (1986) in 'Križevci, pijanca in jaz' (1987).
Tudi v tem segmentu lahko opazimo Beerovo prostodušnost, ki ne pozna sprenevedanja in ki nas očara s svojo neposrednostjo. Od ostalih obiskovalcev se slikar razlikuje po tem, da je edini, ki gleda gledalce. Kot takemu je tudi njemu dano biti obrobnež na obrobju. V literaturi in filmu so takšni liki po navadi namenjeni za tiste, ki jim je dano razumeti bistvo dogajanja in ga hkrati tudi ustrezno interpretirati. V tem intimnem gostilniškem krokiju gre za tisto goliardsko požrešnost, ki je lahko po svoje lahko tudi simpatična in ki v tem trenutku še nima pridiha skoposti, ki je izražena v njegovih Saturnih in 'Jedcih'.
V Beerovem slikarstvu je zanimiva tudi včasih posredna, včasih pa neposredna navzočnost Saturna in z njim izražena problematika požrešnosti (gula) kot enega izmed sedmerih srednjeveških naglavnih grehov. Ne glede na to, da gre za »grižljaj, ki se ustavi v grlu«, gre ta požrešnost tako daleč, da – kakor pravi Mladen Dolar v svoji knjigi 'O skoposti' – postane skopost, za katero je zaklad – najsibo še tako velik – vedno premajhen in nezadosten.
Skopuhu nikoli ni dovolj tega, kar ima, ampak vedno sanjari o tistemu cekinu, ki mu še manjka. Užitek tako umanjka. Dolar pravi, da skopuh in evnuh, ki kopiči zaklad in nas takoj spomni na nekaj, kar je vpisano v samo strukturo – na zvezo skoposti in skopljenosti. Slovenščina je (skupaj z nekaj drugimi slovanskimi jeziki) ohranila srečno in indikativno zvezo med obojim že v sami etimologiji: beseda skopec se cepi na dva pomena, skopuh na eni strani in skopljenec na drugi. Požiranje torej ni le požrešnost, gre za neznosno hrepenenje po posedovanju grižljaja, cekina ali grude zemlje več.
Pri Beerovem ciklu 'Jedci' ne gre za družinska, svečana ali obredna omizja, temveč za nerazumljivo in prisilno nažiranje, s katerim jedec poskuša dokazati svoj obstoj in v simboličnem smislu izraziti prepričanje, da vse kar na svetu obstaja, obstaja zgolj zato, da služi njemu. Tisto, kar je pri Beerovih Saturnih in jedcih najbolj strašljivo, ni sama požrešnost, ampak ravno ta pridih požrešne skoposti, pri kateri njegovi jedci v smislu rustikalnih in posplošenih ter vsakdanjih miniaturnih Saturnov skozi čas použivajo vse, v smislu dobesedne in dosledne avtofagije na koncu požrejo tudi samega sebe.
Slike in risbe Nikolaja Beera si lahko ogledate v Galeriji Murska Sobota na razstavi Nikolaj Beer in Herman Gvardjančič: slike in risbe, ki je na ogled od 25. januarja do 27. marca 2024.
Nikolaj Beer
Nikolaj Beer, rojen 1945, Križevci v Prekmurju. Leta 1976 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici.
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med njimi leta 1989 veliko premijo Pannonia 89 v Sombotelu na Madžarskem, leta 1990 Grumovo nagrado občine Zagorje ob Savi, leta 1993 plaketo za vrhunske dosežke v kulturi Mestne občine Murska Sobota, leta 2004 grand prix na 6. bienalu mesta Kranj in leta 2015 nagrado ZDSLU za življenjsko delo. Leta 2023 pa je prejel Nagrado Prešernovega sklada.
Živi in dela v Izlakah.
Avtor besedila: Robert Inhof
Starejše novice
