Četrtkov večer je minil v znamenju literarno-glasbenega večera, Knjižnica pod zvezdami.
Milena Zupančič, slovenska igralska legenda, je predstavila svojo biografijo, ki jo je ustvarila z enim najboljših slovenskih biografov Tadejem Golobom. Pogovor z avtorjema je vodila Jedrt Jež Furlan.
Zupančičeva in Golob sta ustvarila neizmerno dragoceno besedilo, v katerem skozi igralkino življenjsko pripoved (po)doživimo našo polpreteklo zgodovino ter premislimo o številnih velikih sodobnih dilemah.
V pogovoru sta se Zupančičeva in Golob s Jež Furlanovo dotaknila različnih tem, o tem, kako sta se spoznala, o Milenini ljubezni do pokopališč, o cigaretah, o tem, kako otroci sprejemajo njuno prepoznavnost, o žalovanju in še o marsičem.
Zupančičeva je spregovorila tudi o izgubi moža Dušana (Jovanovića, op.a.): »Jaz moram reči, da nisem nobene solze potočila. Še do danes ne, pa je že več kot dve leti. Pa to ne pomeni, da meni ni bilo grozno.
Ampak šele zdaj pravzaprav počasi opažam, dojemam, da ga res ne bo več ... Najhujše je, meni se zdi najhujše pri tem, pri izgubi ljubljenih ali pa bližnjih oseb, lahko so tudi to kakšni zelo dobri prijatelji, tudi teh na žalost ogromno ni več, je to ko prideš do misli, da bi se tako rad še nekaj pogovoril. Pa ugotoviš, da se ne boš mogel.«
Prijazen prodajalec ji je ponudil, da ji bo peljal okna, ampak ...
V knjigi je tudi opisano usodno srečanje Milene Zupančič z razvpitim serijskim morilcem, Metodom Trobcem. Še dandanes je hvaležna, da ni bila skurjena v krušni peči: »Takrat vem, da sem rekla, da je Bog roko gor držal.«
Zidali so hišo, šla je v Metalko po dve podstrešni okni, kjer je srečala prijaznega, zelo ljubeznivega, zelo 'fajn' prodajalca. Okna kupi, on jih zavije in Zupančičeva prosi, da bi okna prišli iskati jutri, ko jih bodo vzeli sodelavci iz gledališča.
Prodajalec je rekel: »Ja, brezveze, kaj boste to, jaz imam kombi, ob štirih končam, pridite pa bova midva to peljala.«
Ko se je vrnila v gledališče je povedala, kaj se je zgodilo, tam pa so jo prepričali, naj ne verjame da ji bo peljal, na koncu pa ji bo ne vem koliko računal: »Jaz sem pa Gorenjka, a ne.«
Epilog zgodbe je takšen, da prijazen prodajalec ni peljal oken, Zupančičeva pa je čez dva dni v Dnevniku zagledala fotografijo njenega neskončno prijaznega in ljubeznivega prodajalca - Trobca, ki je z njegovim kombijem odpeljal številne ženske in jih zažgal v svoji krušni peči.
Za glasbeno spremljavo sta poskrbela legendarni Vlado Poredoš in Primož Siter, dva kantavtorja različnih generacij, ki pa ju druži skupni glasbeni aktivizem.
Večer sta zaokrožila z napevom in melodijami delavskega razreda in družbene angažiranosti, ter pripovedjo, začinjeno s ščepcem humorja.
