Po podatkih Društva za nenasilno komunikacijo v Sloveniji 56 odstotkov žensk v toku življenja od svojega 15. leta naprej doživlja nasilje. Na ministrstvu za notranje zadeve in policiji leta 2014 v primerjavi z letom prej ugotavljajo 1,5-odstotno porast kaznivih dejanj družinskega nasilja v Sloveniji, predvsem v Pomurju. Pri nas je bilo obravnavnih 431 tovrstnih primerov.
Eni kaznovanje dovoljujejo, drugi menijo, da se s tem kršijo človekove pravice
O telesnem kaznovanju imajo različni strokovnjaki različna mnenja. Medtem ko ga eni dovoljujejo, ga spet drugi povsem zavračajo oziroma menijo, da se s tem kršijo človekove pravice.
Telesno kaznovanje je racionalni postopek, s katerim se otroka prepriča, da odneha z nevarnim ali agresivnim obnašanjem, in sicer tako, da se z nekoliko udarci po riti povzroča bolečina, brez izzivanja poškodb, meni Zoran Milovejić.
Popolnoma nasprotno je mnenje Zdenke Čebašek-Travnik, dr. med., spec. psihiatrije in predsednice Foruma proti telesnemu kaznovanju pri ZPMS.
Telesno kaznovanje otrok ni sprejemljivo v nobenem okolju, ne v domačem, ne v šolskem, ne v prostočasnem (npr. šport). Naloga odraslih je, da se naučijo vzgajati (tudi disciplinirati) otroke brez telesne kazni. To je gotovo bolj zahtevno, traja več časa in od vzgojitelja (starša, učitelja, trenerja) zahteva več znanja in potrpežljivosti.
Velja, da so družinske tragedije, kamor spada tudi telesno kaznovanje otrok, v javnosti še vedno precej skrite, največkrat pa je nasilno vedenje naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. Sicer pa se moramo zavedati, da je za pomoč v stiski posamezniku potrebno sodelovanje med institucijami, društvi, prostovoljci, dobrodelnimi organizacijami, skupinami za samopomoč oziroma mreženje javnega, zasebnega in nevladnega sektorja, kar je najpomembnejše pa je, da ne sme ostati za štirimi stenami.
