Valentinovo, ki smo ga pri nas začeli uvajati proti koncu 20. stoletja, je že del prazničnega koledarja.
Dediščina valentinovega, ki ga v sodobnosti navadno povezujemo z Združenimi državami Amerike, je bila v Evropi še pred njenim prenosom čez lužo v 19. stoletju že zelo bogata.
Prve povezave med godom svetega Valentina in romantično ljubeznijo segajo v Anglijo in Francijo 14. stoletja, kjer je bil 14. februar po izročilu dan, ko si ptički iščejo svoj par.
Pisala svojemu ljubljenemu valentinu
Najstarejše ohranjeno ljubezensko pismo za valentinovo v Angliji je po ugotovitvah strokovnjakov iz londonske Britanske knjižnice najverjetneje pismo plemkinje Margery Brews zaročencu Johnu Pastonu iz februarja 1477, ki ga hranijo. Brewsova je v njem izbranca iz aristokracije v Norfolku na vzhodu Anglije omenila kot »nadvse ljubljenega valentina«.
Zapisala je, da niti njeno telo niti srce ne bosta dobrega zdravja, dokler ji ne odgovori.
Iz Anglije v Ameriko, nato še k nam
V Angliji se je na tematiko valentinovega razvila posebna pesniška zvrst, ki se je do začetka 15. stoletja že dobro uveljavila. Med njenimi vidnimi predstavniki je bil oče angleške literature Geoffrey Chaucer.
V Ameriko so izročilo valentinovega prinesli angleški izseljenci v 19. stoletju, od tam pa se je kasneje v procesih globalizacije razširilo v druge dele sveta.
