Gost oddaje Športna IDEA je bil atlet Nino Celec. Po poškodbi kolena spet uživa v skokih, iz mitinga v miting beleži vse boljše rezultate, čeprav pot okrevanja ni bila enostavna. Ob pogledu v prihodnost poziva pomurske klube, da združijo moči.
Poškodbe križnih kolenskih vezi zahtevajo dolgo okrevanje, kar je na lastni koži spoznal tudi skakalec v daljino Nino Celec.
Pomurski atlet se je konec aprila - po kar 631 dnevih od zadnjega skoka - neobremenjen z rezultatom, a izredno motiviran vrnil na tekmovališča. Le nekaj tednov zatem smo Nina gostili v studiu oddaje Športna IDEA.
Sedemindvajsetletnik je v iskrenem pogovoru priznal, da je bila rehabilitacija naporna, ob vrnitvi na mitinge pa so ga preplavili občutki veselja in vznemirjenja.
»Pred prvim mitingom si nisem hotel postavljati visokih pričakovanj, ampak sem predvsem zelo vesel, da lahko tekmujem in se družim s prijatelji iz atletskih krogov. Za mano je dolgo pot.
Mislim, da smo vse skupaj dobro opravili in smo na dobri poti, da gremo samo še naprej,« je uvodoma dejal Nino, ki se je želel ob povratku na tartan prepričati, da je s kolenom vse v redu, da lahko spet tekmuje in uživa v skokih.
Rezultati vse boljši, med poškodbo ni bilo lahko
S šestimi veljavnimi skoki na prvem mitingu po poškodbi je okrepil samozavest, ki z vsakim naslednjim nastopom le še narašča. To potrjujejo tudi doseženi rezultati.
Če je konec aprila s 701 centimetrom v madžarskem Szekszardu še iskal občutke, je le dober mesec kasneje na zanj domačem mitingu v Slovenski Bistrici najboljšo daljavo sezone popravil na 747 centimetrov.
Letošnja sezona je sicer namenjena povratku, brez rezultatskega pritiska, je priznal pred našimi kamerami. Obenem je razkril, s čim se je bilo najtežje spopadati v času poškodbe in okrevanja:
»Zdi se mi, da sem se v redu pripravil na operacijo, tudi mentalno. Največja težava je sledila po operativnem posegu, saj sem bil vedno zelo samostojen človek in sem deloval samostojno.
Najtežje je bilo po operaciji, ko sem bil prisiljen biti na berglah, mirovati in ležati, ko sem vedno potreboval nekoga pri vsakdanjih opravilih, že pri tem, da mi nekdo prinese krožnik ali pa natoči kozarec vode. V bistvu me je to najbolj sesulo.
Tudi če se dobro psihično pripraviš na to, je to nekakšen udarec pod pasom in tega ne moreš pričakovati. Na kaj takega se ne moreš pripraviti, če si celotno življenje aktiven.«
Želi si izboljšanja infrastrukture in združitve moči
Dolgoročna ambicija ostaja magična meja osmih metrov, a po poškodbi ni obremenjen s to številko. Ker je zdaj redno zaposlen, mu treningi predstavljajo tudi veselje po službi. In morda je prav sproščenost adut do dodatnih centimetrov.
»Manjkajoče« centimetre napada s treningi v Slovenski Bistrici, Murski Soboti in Mariboru, kjer so atleti s prenovo atletskega stadiona na Poljanah dobil odlične pogoje za delo. Še vedno pa na infrastrukturni premik čakamo v Pomurju:
»Močno si želim, da bi se v tej smeri kaj premaknilo. Atletika je takšen šport, sploh v Prekmurju, da ga ne moreš prikazati otrokom. Če bi hoteli pritegniti mlajše, bi morali organizirati kakšno tekmo in pripeljati dobrega atleta, recimo Kristijana Čeha.
Ali pa tujce v 'sprintu', recimo Anej Čurin Prapotnik teče na sto metrov 10,20 sekunde, kar je vrhunski rezultat. Na takšnih tekmah lahko v živo vidiš, kaj je dejansko atletika. Mislim, da bi bilo tako mlade veliko lažje privabiti v kraljico športa,« je poudaril Celec.
Mladi pomurski atleti kljub zahtevnim pogojem za treninge dobro delajo, čeprav bi sam spremenil nekaj pomanjkljivosti. Želi pa si, da bi pomurski atletski klubi združili moči, pozabili stare zamere in atletiko skupaj dvignili na višjo raven.
Celec verjame, da lahko za dodaten dvig zanimanja poskrbi tudi prihajajoče evropsko ekipno prvenstvo, ki ga bo med 24. in 29. junijem gostil Maribor.
