Bloudkove plakete tudi v roke treh pomurskih športnikov.
Na 54. podelitvi najvišjih državnih priznanj za šport so se na Brdu pri Kranju včeraj poklonili izjemnim slovenskim športnikom. Bloudkova priznanja so prejeli biatlonec Jakov Fak in športna plezalka Janja Garnbret, oba za vrhunski mednarodni dosežek, ter Drago Bunčič in Adolf Urnaut, oba za življenjsko delo v športu.
Med prejemniki Bloudkovih plaket za leto 2018 pa so tudi trije Pomurci, in sicer Adrian Gomboc, Peter Juteršnik in Boštjan Maček. Plakete so sicer šle še v roke Tanje Babnik, Aleša Boričnika, Matjaž Hafnerja, Petra Končnika, Franca Kralja, Rajka Pintarja in Gregorja Vezonika.
»Najvišje državno priznanje iz področja športa mi vsekakor pomeni največ do sedaj v mojem življenju. Ponosem sem, da sem eden izmed tistih, ki so veliko prispevali k razvoju slovenskega športa. Plaketa mi pomeni potrditev mojega dela na področju športa, predvsem na področju košarke v naši regiji. Prav tako to ni priznanje samo meni, ampak vsem tistim, ki so poleg mene delovali na področju košarke in športa v naši regiji za kar se jim iskreno zahvaljujem,« je ob prejemu plakete za naš medij povedal Peter Juteršnik.
Svarila pred komercializacijo športa
Za Bloudkovo nagrado je letos prvič prispelo več vlog kot za Bloudkovo plaketo; prvih je namreč bilo 31, drugih pa 24.
V svojem nagovoru je predsednik odbora za Bloudkove nagrade Miroslav Cerar izpostavil etične razsežnosti nagrad ter športa nasploh ter opozoril na njegovo (pre)veliko komercializacijo, piše STA.
"Ob pregledu vlog in skozi razpravo je odbor za podelitev Bloudkovih nagrad ugotovil, da je na strukturo vlog vplivala predvsem nova zakonodaja o dodatku k pokojninam, ki ga omogoča zgolj za izjemni športni dosežek ali življenjsko delo v športu ... Iz prispelih vlog se jasno vidi, da so te namenjene predvsem materialnim ciljem, ne pa tradicionalnim vrednotam športa," je izpostavil Cerar, s 30 medaljami na velikih tekmah najuspešnejši slovenski športnik doslej.
Kot je dodal, je iz prispelih vlog razvidno, da nagrad ne zasledujejo v slogu tradicionalnih vrednot športa. Vprašal pa se je tudi, ali so poklicni športniki prek pogodbenega odnosa postali lastnina kapitala, ter ali s tem stanje ne presega konvencije o človekovih pravicah ter drugih konvencij in mednarodnih aktov, ki ščitijo človekove temeljne pravice in svoboščine.
Po njegovem mnenju je prav denar kriv, da se nekatere zadeve v športu odvijajo v napačno smer n kot primer navedel uporabo nedovoljenih snovi in metod, pa tudi vpliv medijev in interneta na ključne odločitve o prihodnosti športa.
