Zadnji grižljaj kosila vas nasiti, a ob vonju sveže pečenih krofov pri babici apetit znova oživi. Zakaj je tako težko reči ne sladici, tudi ko smo siti?
Po obilnem kosilu pri babici si morda mislite, da res ne morete pojesti ničesar več. A potem zadiši po sveže ocvrtih krofih. Kljub sitosti, se vaš apetit nenadoma obudi.
Prvi grižljaj krofa je preprosto popoln, a sčasoma ugotovite, da vsak naslednji ugriz ni več tako okusen. Čeprav bi še en krof takrat težko pojedli, bi vrečki čipsa verjetno težko rekli ne.
Na Zvezi potrošnikov Slovenije so se zato vprašali: Zakaj je vedno prostor za sladico?
Pojasnjujejo, da gre pri tem za tako imenovano »senzorično sitost«.
Utrujenost okusov: senzorična sitost
Gre za pojav, ki ga znanstveniki imenujejo senzorična sitost. To je pojav, pri katerem nam hrana, ki jo pravkar jemo, z vsakim grižljajem postaja manj privlačna – ne glede na to, koliko smo pojedli ali kako siti smo.
Gre za naravni odziv, pri katerem možgani zmanjšajo našo željo po okusu, aromi ali teksturi hrane, ki jo ravnokar uživamo.
Ko se naveličamo določene jedi, nas začne privlačiti nekaj drugačnega – predvsem, če se po okusu močno razlikuje. In tukaj pride na vrsto sladica.
Evolucijska pamet ali sodobna past?
Senzorična sitost je evolucijski mehanizem, ki nas spodbuja k prehranski raznovrstnosti. Tako so naši predniki dobili dovolj različnih hranilnih snovi.
V današnjem času pa se ta mehanizem včasih obrne proti nam. Z izobiljem okusne hrane in nenehnimi dražljaji se pogosto prenajemo – ne iz lakote, temveč iz želje po vedno novih okusih.
Sladica po obroku ni le razvada – je del naravnega mehanizma, ki nas vleče k raznovrstnosti. Ključno pa je zavedanje: nismo vedno lačni – včasih nas vodi le želja po novem okusu.
