Biti uspešen, premožen, urejen, znan, zdrav ali lep, ne pomeni biti tudi zadovoljen ali srečen.
Mnogo je namreč ljudi, ki so uspešni, urejeni, premožni, znani, zdravi in lepi, pa niso niti zadovoljni, niti srečni. Naše zadovoljstvo, tisto globoko notranje občutenje povezanosti, pomirjenosti, poceljenosti ter izpolnjenosti, ki prihaja iz naših globin in ne iz zunanjega sveta, ni odvisno od polne denarnice, medalj ali titul, temveč od stanja našega duha.
Pogojeno je s tem, kako dojemamo sebe in svet okoli nas, ne pa s tem, kakšen ta svet (in mi sami v njem), dejansko je.
Zato toliko nejevere in čudenja ob pogledu na večno nasmejane, prijazne in ustrežljive, od prahu in blata umazane ljudi revnih dežel, katerih oči premorejo mnogo več topline, kot pa npr. oči uglajenih in brezhibno urejenih imenitnežev.
Oči so ogledalo duše
Ob predpostavki, da so oči ogledalo duše, je odgovor seveda na dlani: topla duša, tople oči, hladna duša, hladne oči. Če z make upom, očali, lečami in še čim, morda za nekaj časa uspemo vsaj delno zakriti dušo, pa svojega (ne)zadovoljstva ne moremo.
Zadovoljstvo je pisan spekter in množica lastnosti, ki jih je vse hkrati skoraj nemogoče nadzorovati, saj zajema ne samo naš obraz in telo, temveč tudi našo energijo, žarčenje, sevanje, gibe, mimiko, ravnanje, obnašanje, govorjenje.
Zadovoljen človek je spokojen, umirjen, vesel, radosten, prijazen, buden, pozoren, sočuten, odgovoren, radodaren, odprt, motiviran in razumevajoč.
Je srečen v občutenju lastnega stanja in nima potrebe po pehanju za še več, niti po dokazovanju, da je dober, boljši, najboljši.
Ker je zadovoljen ve, da ima dovolj in da več ne rabi. Sreče ne išče, ker srečen preprosto je.
Dandanes je vse preveč ljudi, ki se tega ne zavedajo ali pa si lastnega nezadovoljstva, praznine in neizpolnjenosti, ne priznajo. Zdi se, da se vzporedno s tako imenovanim napredkom in navideznimi izboljšavami življenja, povečuje stopnja nezadovoljstva in dviguje število neizpolnjenih, nesrečnih ljudi.
Več kot je materialnih (zunanjih) dobrin, manj je notranjega, dušnega zadovoljstva ter globokih, iskreno moralnih vrednot. Kriza človekove notranje praznine se je zažrla v vse generacije, v oba spola in na celotno svetovno populacijo ne glede na socialno-družbeni status posameznika.
Podobno kot zadnje mesece prisoten in za pandemijo odgovoren virus, ki bi ga, kot še marsikaj drugega, morali razumeti (in obravnavati) bolj kompleksno, predvsem pa kot nekaj, kar je zgolj zunanja, očesu vidna manifestacija nečesa globljega.
Zdravljenje se začne pri odkrivanju in odpravljanju vzrokov
Tako kot vse, kar je kompleksno (in človek to vsekakor je), bi morali za vsem in v vsem, kar nas omejuje, moti, slabi ali onesrečuje, iskati ter »zdraviti« vzroke. Se vprašati »kaj me moti, boli, jezi...?«, še bolj pa zakaj me moti, zakaj me boli in zakaj jezi?
Nujno si je priti na jasno, kaj in zakaj se dogaja, da se počutimo slabo, utrujeno, jezno ali žalostno.
Šele tedaj, ko dobimo odgovore, lahko iščemo in najdemo orodja, poti in načine, ki nas bodo peljala v pravo smer: iz nezadovoljstva v zadovoljstvo, iz nesreče v srečo in iz nemira v mir.
Včasih nam uspe, da odgovore in rešitve najdemo sami. Včasih smo pahnjeni v odkrivanje teh in podobnih bistvenih resnic na krut način – preko bolezni ali hudega trpljenja ob izgubi dragih nam oseb, mnogokrat pa smo prepuščeni tavanju v temi nevede, kaj sploh se dogaja, kaj in kdo sploh smo in kaj nam je storiti, da bi nam bilo bolje.
Nemalokrat je dovolj že iskren pogovor ali namig v smer, ki je sami ne vidimo ali niti ne poznamo.
Vse dobro!
Sandra Habjanič, direktorica Erbije, zavoda za dvig kvalitete življenja
V zavodu Erbija, katerega namen je dvig kvalitete življenja ljudi, se ukvarjajo z orodji, metodami in tehnikami, ki na preprost, razumljiv, nevsiljiv in prijazen način pomagajo posameznikom in skupinam najti svojo pot do svoje (samo)izpolnitve postati in biti zadovoljno, sočutno bitje.
