En najbolj znanih Štajercev, ki se je v slovensko dramatiko vpisal kot prvi sodobni pisec komedij. Priznava, da ga je v njegovih začetkih močno zaznamoval Ivan Cankar.
»Potem pa ugotovim, da znam nasmejati ljudi, kjerkoli se pojavim. In sem začel pisati komedije.«
Močno družbeno angažirane karikature svojega časa. Taki sta bili Moj ata, socialistični kulak in Ščuke pa ni.
Lanska velika Prešernova nagrada ga je razveselila. Kot Štajerca, pa tudi kot edinega slovenskega pisca komedij, ki je dobil tako priznanje.
A ga oznaka, da je štajerski pisatelj, ne veseli preveč. Čeprav je stanovanje v Ljubljani, kjer je postal ravnatelj gledališča, zavrnil. »Pišem lahko le v Mariboru,« je pojasnil.
Čeprav ga je Dora skušal usmeriti predvsem v njegovo gledališko in pisateljsko ustvarjanje, Partljič ni mogel iz svoje kože. Naglas in temperamentno je govoril o položaju Maribora, o slovenski politiki, vstajah, svoji vlogi pri izvolitvi Fištravca...
Začel je kot predmetni učitelj slovenščine in angleščine. V razredu, med otroki, je užival. »V zbornici pa nikakor.« se nasmeje.
In kar lep čas je prebil kot poslanec ranjke LDS v slovenskem parlamentu. »Tebi je lahko,« so govorili kolegi. »Sediš tu, potem pa prideš domov in lahko napišeš najboljšo komedijo o tem, kar se tu dogaja.« Pa ni tako preprosto, pravi Partljič.
foto: slovenskenovice.si
