Zasvojenost z drogo je velik problem, ne le v Pomurju in Sloveniji, ampak po celem svetu. Nekaterim se uspe izvleči še pravočasno, za druge je že prepozno.
V našem primeru se je zgodba sogovornice, ki jo bomo zaradi želje po anonimnosti imenovali Ana, na koncu razpletla srečno. A pot do do ozdravitve je bila dolga in naporna.
Kot pravi sama, je imela lepo otroštvo, njen kasnejši boj z drogami niso spremljale nikakršne travme iz otroštva. Odraščala je v okolici Gornje Radgone, kjer se je po končani osnovni in srednji šoli odpravila na študij v Ljubljano.
"Lahko bi dejala, da sem bila vedno pravi dobrovoljček. Rada sem se zabavala, se družila z vrstniki in vrstnicami, a dokler sem bila v domačem kraju, sem imela postavljeno mejo za prihod domov. Nekontroliranega žuranja zaradi tega ni bilo," pravi Ana, ki se je v drugem srednje šole prvič srečala s cigareti in kasneje marihuano.
Takrat so se ji te stvari zdele povsem neškodljive, kot pravi sama, ni imela niti potrebe po tem, da bi vsakodnevno kadila marihuano.
"To se je zgodilo mogoče enkrat na mesec, če je bila priložnost za to. Nisem pa bila tista, ki bi mrzlično iskala nekoga, da mi proda gram ali dva vsak drugi dan"
V Ljubljani doživela "lažno" svobodo
Sledila je selitev v Ljubljano, kjer se ji je, kot pravi ona, odprl nov svet, saj je lahko počela kar koli, kjer koli in s komer koli. Na začetku se je še posvečala študiju, kasneje so učne klopi zamenjali klubi in različni festivali, kjer se je srečala še z drugimi opojnimi substancami. Zakaj?
"Iz radovednosti. Na začetku zgolj iz radovednosti, toda kasneje mi je bil občutek tako dober, da sem ga želela vedno znova doživeti. Ker sem se po treh mesecih študija odločila, da faks, ki sem ga obiskovala ni pravi zame, sem si dejala, da bom tisto leto raje delala in si prislužila nekaj denarja. Ker sem delala povprečno petkrat na teden, stanovanje pa so mi plačali starši, mi je ostalo precej denarja"
Tega je nato začela vse pogosteje porabljati za drogo.
"Za vikende smo veliko hodili na zabave v sosednjo Italijo. Ena od mojih strank v lokalu, kjer sem delala, je bila namreč od tam. Na eni od večernih zabav, ko sem šla v lokal privatno, sva se spoznala, bil mi je všeč, postala sva nekakšen par in tako se je začelo"
Usoden je bil heroin
Izleti v Italijo so bili vse pogostejši, vse pogostejši pa so bili tudi dnevi, ko je poprijela po drogi.
"Na začetku je šlo za ekstazi in kokain, ki sta mi pomagala, da sem vmes neprestano žurala tudi po cel vikend. Spanja je bilo ravno za vzorec. Po neki zabavi sem za moje pojme naredila usodno napako, ko smo se en večer odločili, da poskusimo tudi heroin. Zanimalo me je, kako je takrat, ko si daš direkt v žilo, bi lahko dejala"
S prvim "šusom" pa so prišle hude težave. Če sta bila kokain in ekstazi zanjo še nekaj, čemur bi se lahko odrekla, je bila zgodba s heroinom povsem druga.
"Brez tega enostavno ni več šlo, tako všeč mi je bil tisti prvi občutek, ki te povsem zadane. Toda tako, kot je verjetno praksa v vseh tovrstnih primerih, sem tudi sama začela padati vse globlje in globlje. Na delo sem hodila vse redkeje, denarja je bilo vse manj, kriza pa vse večja. Takrat sva se s fantom odločila, da se preselim k njemu v Italijo in da bova skupaj prebrodila krizo"
Pri njemu je bila približno pol leta, ko so se začele težave. Takrat je namreč izgubil precej dobro plačano službo in kaj hitro sta prihranke porabila za drogo. Nato pa se je začelo.
Ko bi za drogo naredil vse
"Ne vem kako bi to opisala. Enostavno se ti začne blesti, nimaš moči, mrzlo te je. Sama sem imela preganjavice, a še vseeno bi umrla za en šus. Ker sva nato ostala tudi brez strehe nad glavo, ker je šlo vse za drogo, sva pristala na cesti, kot brezdomca. Do denarja za drogo sva prišla na različne načine, kot so prosjačenje na cesti, celo kraje in podobno. Prišla sem celo do točke, ko sem dejala, da bom za en šus spala s komer koli"
Na vprašanje, zakaj se ni enostavno vrnila domov in ali njene stiske niso opazili oziroma zakaj pomoči ni poiskala pri prijateljih pove:
"Bilo me je sram, veliko prijateljem pa sem že bila dolžna kar nekaj denarja. Domov sem hodila zelo poredko, ampak mislim, da si niso hoteli priznati, da se to dogaja z njihovo punčko"
Stiska je postajala vse hujša, nakar se je na prigovarjanje ene od prijateljic odločila, da obišče komuno. Kot pravi sama, ji je ta poteza rešila življenje.
"Nikoli nisem bila verna, s čimer mnogi povezujejo komune. Tam to ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da se želiš spremeniti Bilo je hudo, imela sem hude krize, velikokrat bi najraje odnehala. Toda po treh letih garanja, sama bi temu rekla garanje, mi je uspelo. Pomembno je bilo, da sem o svoji izkušnji lahko govorila z drugimi, ki so imeli enake težave. Naučila sem se discipline, delovne navade sem imela že od prej"
Ko je zapuščala komuno in se vračala nazaj v svoje življenje, je bila stara 23 let, danes jih šteje deset več. V tem času je verjeli ali ne, nato dokončala študij, se zaposlila v Ljubljani, kjer živi še danes. Na vprašanje, če jo je še kdaj zamikalo pa pravi, da po takšni izkušnji na to ne bi mogla niti pomisliti.
Slika je simbolična
Foto: youtube.com
