Starejši so v času epidemije najranljivejša skupina, ko pride do možnih posledic na njihovo fizično zdravje. Kako so se psihično znašli v zadnjih dveh letih, ko je večina sveta operirala virtualno?
Za tretje življenjsko obdobje je značilno, da so spremembe, ki ljudi doletijo, za mnoge naporne, stresne in obremenjujoče. Številni si najdejo nove izzive in aktivnosti, ki osmislijo in zapolnijo njihov vsakdan, pri nekaterih pa lahko pride do duševnih stisk in slabega počutja, poroča MIRA, nacionalni program duševnega zdravja.
V ozadju pogostih pritožb nad telesnimi težavami, izgubo veselja, interesov ali spoznavnimi motnjami pa se pogosto skrivajo duševne motnje, kot je depresija.
»Največkrat se starejši soočajo s stiskami, povezanimi z izgubo. Lahko gre za smrt partnerja, vrstnikov, selitev, osamosvojitev odraslih otrok, upokojitev ali izgubo zdravja,« je povedala psihologinja Klara Ogrizek, ki dela kot svetovalka na Centru za psihološko svetovanje Posvet.
Potrdila je, da starejši pogosto ne govorijo o svojih stiskah, saj težje spregovorijo o svojih občutkih. Tudi njihova socialna mreža je ožja, kar pomeni, da pogosto nimajo nikogar, ki bi mu o njih potožili.
Sklepa, da je bilo v zadnjih dveh letih duševnih stisk še več kot prej, ampak so bile še bolj spregledane in neslišane kot običajno, ker je bilo že priti do osebnega zdravnika, ki je po navadi prvi stik za duševne stiske starejših, težko.
Nevarnost samomora največja pri starejših
Leta 2020 je prišlo do blagega upada v številu samomorov, kar gre po njenem mnenju pripisati družbenim preventivnim dejavnostim: »Več se je govorilo o tem, kam se lahko starostniki obrnejo, če pride do stiske ali misli o samomoru. Še posebej v prvem valu epidemije je bila ustvarjena klima solidarnosti, kjer smo govorili, da smo v tem skupaj in da si moramo pomagati.«
Starejši od 65 let imajo namreč glede na raziskave visok samomorilni količnik, najbolj pa so ogroženi moški, starejši od 80 let.
Socialna izolacija je pripomogla k okrnitvi že tako ozke socialne mreže starejših in prišlo je do povečanja občutkov osamljenosti, kar s seboj pogosto privede tesnobo.
»Tudi dejstvo, da so bili starejši v okviru covida prepoznani kot ranljiva skupina, je krčilo njihove aktivnosti. Marsikoga je bilo strah in si ni upal nikogar obiskati, iti po nakupih ali kaj podobnega. Raje se je zadrževal doma. S tem se je povečevala pasivna drža, pa tudi nabor zaskrbljenih misli, ki jih niso mogli z nikomer deliti,« je pojasnila Klara Ogrizek.
Medtem ko otrokovo stisko zaznajo starši in učitelji, je starejši človek prepuščen samemu sebi, če se ne vključuje v zunanje aktivnosti ali ni povezan s svojimi bližnjimi. V tem življenjskem obdobju so pogostejše tudi zlorabe starejših zaradi vedno večje odvisnosti od pomoči drugih.
»Pri določenih starostnikih pa se lahko čustvene stiske zaradi izgube na primer partnerja stopnjujejo do te mere, da starostnik začne zanemarjati samega sebe (ne je, ne pije, ne skrbi za higieno) in s tem resno ogrozi svoje zdravje,« pojasnjuje Klara Ogrizek in dodaja, da se ocenjen delež spregledanih z depresijo giblje med 43 in 65 odstotki.
Digitalna vključenost
V zadnjih dveh letih nas je večina ohranjala stike z drugimi preko spleta. Mnogi starejši se z uporabo interneta še nikoli prej niso srečali in ravno digitalna pismenost je tisto, za katero Alijana Šantej, vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, smatra, da je razdelilo starejše med covidom-19.
»Opazili smo, da so tisti z dobrim digitalnim znanjem nadaljevali ne zgolj z našimi predavanji na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, ampak so bili nasploh digitalno vključeni. Lahko je šlo za virtualne razstave, klepetanje z ljudmi preko Skypa ali druge digitalne možnosti, skratka, bili so vsaj spletno povezani,« je povedala.
Pri tistih, ki tehnologije ne obvladajo, so opazili stiske predvsem spomladi 2020, ko se je vse nenadoma zaprlo. Uvedli so telefonske razbremenilne razgovore, ki so lahko z nekaterimi trajali tudi eno uro, saj so bili negotovi in strah jih je bilo prihodnosti.
Vendar pa poudarja, da ne more podajati enoznačnih odgovorov za vse starejše, ker so bili odzivi na dogajanje zadnjih dveh let različni:
»Nekatere je to obdobje izmučilo in se težko vračajo v prejšnji ritem življenja. Ravno se selimo nazaj v predavalnice in opažamo, da so stiske na določenih ljudeh pustile tako fizične kot psihične sledi. Kdo nam tudi pove, da je v tem času izgubili voljo do aktivnega življenja, da je malo omagal. Večina pa se jih z veseljem vrača nazaj v predavalnice.«
Kje najti vir podpore
Alijana Šantej vir podpore za fizično in psihično zdravje starejših vidi v izobraževalnih dejavnostih, kjer se ljudje razvijajo. Pri udeležencih Univerze za tretje življenjsko obdobje ne opaža večji stisk, saj so bili tudi spletno ves čas povezani.
Zdaj si želijo predvsem druženja v živo, novih spoznanj in osebnostnega razvoja. Pri srečanjih v živo ni opaziti prisotnega strahu, saj so se večinoma trikrat cepili in se zato počutijo varne.
Klara Ogrizek izpostavlja pomembnost destigmatizacije duševnega zdravja, saj bi pripomogla k temu, da bi lahko tudi starejši o svojih stiskah lažje spregovorili.
Za brezplačno pomoč je ljudem na voljo Klic v duševni stiski (01 520 99 00), ki deluje v sklopu Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani in pomaga starejšim pri razreševanju akutnih čustvenih stanj.
Center za psihološko svetovanje Posvet pa ponuja individualno obravnavo vsem, ki doživljajo čustvene stiske, ki jih sami ne obvladujejo več in potrebujejo strokovno pomoč (031 704 707).
