Tanja Kocman se je odzvala na žaljivke: Dovolj. Zame ste nič.

»Tudi jaz sem od nekoga hčerka. Sestra, teta, prijateljica. Kot ti. Ki se ti zdi ok, da puščaš v tem kratkem življenju takšne sledi,« so besede s katerimi Tanja Kocman, radijska voditeljica na Radiu NET FM, začenja svoj iskreni zapis na družbenem omrežju Facebook.

V zapisu, ki ga objavljamo v celoti, se namreč Kocmanova dotakne in obregne ob vse zlobne komentarje, ki jih prejema na družbenih omrežjih.

Med drugim jo ljudje največkrat zmerjajo z vprašanji, zakaj je sploh znana na slovenski sceni in komentarji o njeni teži.

»Tudi jaz sem od nekoga hčerka. Sestra, teta, prijateljica. Kot ti. Ki se ti zdi ok, da puščaš v tem kratkem življenju takšne sledi.

Ne, ni to trenutek, ko mi pišete, naj se ne sekiram. Verjemite mi, če bi se sekirala zaradi zlobe takih komentatorjev, ki sem je deležna že leta, bi se zlomila že ta leta nazaj. Ne. Hočem vam samo pokazati, kdo smo. To. To so komentarji pod člankom o tem, da sem si pobarvala lase. 80 odstotkov se jih sprašuje: »Znana, zakaj že?« in seveda to vprašanje nujno zapiše, ker kaj pa narediš, ko nekoga ne poznaš.

Poveš, da ga ne in da te nič o njem ne zanima. Ter dodaš, da zakaj pa se ne piše o tebi. Tako. Normalno.

No … Med ostalimi pa je to, kar vidite na fotki. Veliko mnenja o osebi, ki je sploh ne poznajo. Se pardoniram. Veliko žaljenja.

Veš, svojega dela si nisem izbrala, ker bi se želela izpostavljati ali pa ker bi se želela vsak dan počutiti kot na osnovnošolskem igrišču. Po vseh letih študija, študentskega dela in vsega, kar spada zraven, sem ugotovila, da je to moja strast. In da zraven pride tudi delček izpostavljenosti. Ampak, a veš? Ti nič ne plačaš zaradi tega. Ni davka na Tanjo Kocman. Nič ti ne vzamem, nič te ne gnjavim. Obstajam in se trudim za prvo. Verjamem, da tudi ti. In povsem me lahko ignoriraš. Res. Čeprav razumem, da ti je to tako težko. Ker si ne nazadnje tvoje žalitve prav zaslužim, ne?

Sama sicer, ko mi nekaj ni ok, grem drugam. Ne hodim k peku, katerega žemlje so mi bedne in mu govorim, kako ogabno jih peče, temveč grem k drugemu. Se mi zdi bolj fajn. Za oba.

Ampak ok … to sem jaz.

Ne rabim ti biti ne lepa ne zabavna, ne rabiš se samozadovoljevati ob pogledu na moje telo (celo prosim, če se ne), ampak … sem človek. Veš? Tak, ki od tebe ni plačan. Tak, ki ima mamo, ki jo taki komentarji o njeni hčeri prizadenejo. Tak, ki se zaveda, da si globoko nesrečna oseba, da moraš ves ta gnev spravljati na neznance in se delati večjega s poniževanjem drugih.

Saj bo. Mogoče, pa enkrat dojameš, da si nekaj vreden tudi, če ostalim tega ne jemlješ.

Do takrat pa … ti povem, da ti bom dajala največjo pozornost možno. Ker se mi zdi prav, da ljudje vidijo tvoje mnenje. Ne nazadnje ga imaš o toliko. In ti veš, kako pomembno je, da ga deliš.

Veste. Ljudje smo različno grajeni. In ne mislim fizično. 20 let nazaj bi zaradi takih Gregorjev, Jožefov in ostalih doma jokala, bruhala in si prikrajšala vse radosti tega življenja, ker si je en beden osebek vzel pravico povedati o meni najmanj pomembno. Danes pa si sama jemljem pravico, da v imenu vseh, ki nas konstantno kitite s svojim idiotizmom, rečem: »Dovolj.«

Zame ste nič.

In tole pove vse o vas in popolnoma nič o meni.«