Konec leta je vedno priložnost, da se ozremo in pogledamo na vse, kar smo doživeli in dosegli v nekem obdobju. Je pa pravi čas tudi za pogled naprej in postavljanje ciljev.
Tako smo se s prvim možem podjetja Transpak Andrejem Frangežem, ki je od ustanovitve podjetja leta 1998, gonilna sila podjetja, ozrli ne le na leto 2022, ampak smo pogledali v same začetke delovanja.
Najprej seveda pogled v retrovizor – o začetkih.
»Začetek? Skromen; v Slovenski ulici sredi Murske Sobote smo najeli prostore; tam, kjer je zdaj hotel in danes tam prespijo kakšni naši gosti. Takrat se pošalim, da spijo v moji nekdanji pisarni. A predzgodba Transpaka se je začela v Radenski, kjer sem bil zaposlen, z zgodbo, ki je že tisočkrat prežvečena ...«
Ampak imeli ste več možnosti, kam in kako. Zakaj ste se odločili za najtežjo, za samostojno podjetje?
»Verjel sem, da se na tem področju dá kaj narediti. Videl sem priložnost. Dva oziroma potem trije, ki so bili v prejšnjem podjetju tudi po tehnični plati na tem področju odlično podkovani, smo se zato odločili, da ustanovimo podjetje.
Da poizkusimo. Naredili smo načrt – to imajo vsa prava podjetja, smo rekli, pa dajmo, naredimo še mi – torej, kaj želimo in kam želimo. Dejansko je podjetje od vsega začetka organsko raslo. Tedaj smo imeli zapisano, da bomo imeli čez deset let 20 milijonov mark realizacije, imeli pa smo je deset milijonov evrov. Na piko! (nasmeh)«
Seveda v tistih prostorih današnjega hotela niste imeli lastne proizvodnje.
»Drži; organizacija dela je bila popolnoma drugačna. Ni bilo lastne proizvodnje; mi smo pripravljali dokumentacijo – elektro, mehansko, kupili material ter dali z našim materialom delati polizdelke.
V glavnem jih je na začetku za nas izdeloval KKS – tam smo tudi najeli prostore – oni so ‘dali' le svoje delavce, ki so delali polizdelke. Potem pa – kakor smo kot podjetje rasli – smo iskali tudi monterje, ki so bili potem pri nas zaposleni, montirali pa so tam, v tistih prostorih. Tudi elektromaterial smo recimo kupili in dali elektroomare vezati … s časom pa se je vse počasi kristaliziralo in dobivalo rep in glavo ter raslo.«
A se spomnite čisto prvega trga? Kam ste poslali svoj prvi produkt?
»Nemčija, tudi Rusija, nato tudi Nizozemska. Dejansko v Sloveniji nikoli nismo kaj dosti delali. Pa tudi naš moto oziroma cilj je bil vedno: če bomo lahko Nemcem prodajali, bomo lahko prodajali vsem. In mi smo poslovne poti za take in podobne produkte že poznali, poznali smo ljudi. Ti ljudje so nam zaupali ter začeli pri nas naročati.
Na začetku manjše stvari, potem pa vedno večje in po enem letu smo prodali že prvi stroj – bil je depaletizer pločevink z magnetno glavo.«
Danes s paletizerji in depaletizerji dosegate blazne številke obdelanih pločevink ali steklenic na uro. Kakšne so bile takrat kapacitete?
»Tudi takrat je bila kapaciteta že visoka – 200 slojev oziroma 36 tisoč pločevink na uro; kar je na nivoju. Projekt na projekt pa je podjetje raslo, v smislu števila zaposlenih pa tudi v smislu rezultatov. Ti so bili prvo leto dobri in odločili smo se, da kupimo prostore.
Prvi res lastniško naši prostori so bili v Lendavski ulici v Murski Soboti – za Zavarovalnico Triglav in tam se je dejansko šele začel pravi razvoj Transpaka.«
Ampak še vedno brez lastne proizvodnje?
»Tako je – tam so bile še vedno le pisarne za vse vrste inženiringa. Zdaj je bilo tudi končno dovolj prostora, da smo lahko zaposlili nove sodelavce, inženirje; proizvodnja pa je bila še vedno drugje – 'outsourcing' kot rečemo, montaža končnega izdelka pa v najetih prostorih.
Tako smo delali do leta 2002, ko so postali prostori za montažo premajhni. Vmes smo kupili še spodnje nadstropje v stavbi za omenjeno zavarovalnico, predrli strope in prostore povezali s stopnicami. A leta 2002 – kar je bilo pravzaprav kar hitro – smo se odločili in začeli zidati tukaj, kjer smo zdaj, v Noršinski ulici.«
Zakaj ste se nato odločili še za proizvodnjo?
»No – najprej, ko smo se preselili sem, je bila tukaj tudi samo montaža, proizvodnje še ni bilo. Imeli smo sicer halo, opremljeno z dvigali in vsem, kar potrebujemo, a le za montažo. Proizvodnjo smo še vedno 'outsoursali', nato pa smo se odločili – ker smo videli, da nam kooperanti v celoti ne morejo slediti – da bomo del proizvodnje naredili sami.
Gre za tisti, najpomembnejši del – in tako smo že leta 2008 spet naredili prizidek, velik približno 1000 kvadratnih metrov, kjer smo postavili lastno proizvodnjo. Torej: laserski razrez pločevine, upogibalni stroj in žaganje materiala.
Tako smo kupili material, ga razrezali z žago ali laserjem, upognili, potem pa so delo spet prevzeli kooperanti, da so varili ali barvali in cinkali. Istega leta – 2008 – se je začela prva kriza, pa nas je bilo malo strah zaradi investicije, ki ni bila tako majhna, ampak nekako smo zvozili.
Bilo je malo stagnacije v prometu, a se je kmalu začelo kazati, da bomo spet rastli. In ker je bilo kmalu spet premalo prostorov za konstrukcijo in inženiring ter spremljajoče dejavnosti kot so računovodstvo, finance in kadrovski del, smo leta 2018 spet zidali prizidek; tukaj je danes srce logistike. In vse gradnje ter vsa rast se je izkazala za zelo upravičeno, saj smo zdaj za kar 40 odstotkov bolj učinkoviti kot prej, ko je bilo naše delovanje na neki način razdrobljeno.«
Kažejo to upravičenost tudi poslovne številke?
»Lani je imelo podjetje 27 milijonov prometa in tudi kovid smo dobro preživeli, saj smo imeli poslovno rast. Kovid nam je povzročal težave predvsem pri potovanjih in izvedbi montaž. To je bil čas, ki je bil zahteven predvsem organizacijsko; pa tudi v smislu nabave materialov.
Ampak – za zdaj pravim za zdaj – je podjetje na dobri poti. Vsako leto naredimo nekaj udarnih projektov pri pomembnih in znanih kupcih. Ti projekti nam služijo kot osnova oziroma referenca za nove stranke in projekte.«
Kako to, da ste se odločili delovati sredi Prekmurja, ki naj bi bilo znano kot pokrajina, iz katere konstantno bežijo možgani, in kot pokrajina, ki ni ugodna za poslovno delovanje?
»Mislim, da možgani tako močno spet ne bežijo iz Pomurja, treba jim je le dati priložnost. Mi smo imeli probleme s kadri pred kakšnim desetletjem, ko je malo ljudi študiralo tehniko, strojništvo in podobno.
Tudi po osnovni šoli so se redki odločali za srednje tehnične šole. Pa še ti so, ko so jih končali, želeli študirati naprej …
Zdaj pa opažamo, da vedno več ljudi študira tehnične smeri, en kup sposobnih ljudi zaključi srednje šole tehnične usmeritve in znajo jezike. In to je kader, ki ga mi iščemo in ki ga tudi v Pomurju dobimo!
Če greste v halo, lahko vidite mladino, kako dela na zelo zahtevnih in celovitih rešitvah robotike in druge pakirne tehnike. Ampak vsi potrebujemo svoj čas! Tudi njim je treba dati priložnost in čas – da se najprej naučijo, nato šele lahko začnejo vračati podjetju in pokažejo vse svoje sposobnosti.«
Kaj pa vojna, dobava materialov zaradi tega in cene? Kaj je Transpaku trenutno največji izziv?
»Za zdaj smo bili še kar uspešni, vendar se pozna. Ta vojna pa gotovo vpliva, ker je prinesla negotovost na strani naših strank, in če ni nujno, počakajo z naložbami.
Težava je, da so šle cene res v nebo; ne le za naše materiale, tudi za energijo. Če smo mi recimo prej navadno pločevino kupovali po 0,65 evrov za kilogram, smo se letos že srečali s ceno dva evra za isto količino.
Zdaj so sicer cene začele padati, upam pa, da se bodo ti trendi nadaljevali. Ampak opaža se, da je na trgu neko mrtvilo – vsaj v Evropi, rast pa opažamo v Afriki in Južni Ameriki. Vojna tam očitno nima takšnega neposrednega vpliva.«
Ima pa Transpak tudi svoje podružnice v tujini. Kje? In zakaj se vam zdi pomembno, da ste stacionirani tudi v tujini?
»Imamo svoje podjetje v Nemčiji in podružnico v Belgiji. Pomembni sta zaradi prodaje in aktivnosti after sales. Imamo pa tudi partnerska podjetja za posamezna tržišča, s katerimi že več let sodelujemo – to pa so Integrated Control solutions za Anglijo, EZS za Francijo in Upton za Brazilijo.
Za nas so pomembni, ker nam pomagajo tudi pri posameznih rešitvah, pri organizaciji in izvedbi montaž ter pri spuščanju v pogon. V Baltskih državah, na Poljskem in v Romuniji ter v Koreji in Rusiji pa imamo trgovska predstavništva, ki nam iščejo projekte in odpirajo vrata.
Potem pa pridemo mi iz Slovenije, pogledamo, pripravimo predlog in ponudbe in – če pride do posla – celotno izvedbo.«
Transpak je tisti, ki ponuja celovite rešitve za mnoga znana podjetja v prehrambni industriji. Na katera imena ste vi najbolj ponosni, da se z njimi v skupni zgodbi?
»Največji in najbolj stabilen naš trg so države Beneluksa in tam v povprečju prodamo med pet in deset milijoni evrov – vsako leto. Tam je center AB-InBeva in center Heinekena; InBev je naš največji kupec, tudi Heineken. Belgija pa je znana po posebnih pivih in ima ogromno pivovarn, v katerih smo delali.
Prav v Belgiji smo bili od začetka dobavitelj posameznih strojev, od leta 2010 pa smo prav namensko začeli graditi imidž projektnega integratorja in delati projekte, v katere vključujemo tudi opremo, ki je ne delamo mi. Tako smo na začetku v tej vlogi dobili kak projekt na dve leti; zdaj pa delamo že do dva na leto.«
Več verjetno s tem številom delavcev ne bi zmogli?
»Pa glejte … vedno se dá več (nasmeh). Ampak – po pameti. Pri nas je zelo pomemben del podjetja inženiring, jaz temu vedno rečem srce podjetja – kjer se vse pripravi oziroma uredi rešitev, ki je pisana na kožo kupcu. Ker ti mu lahko podariš neki stroj, pa mu za posel narediš več problemov; lahko pa prodaš po korektni ceni in tako, da je zanj primerna rešitev – da bo lahko stranka delala to, kar želi, z najnižjimi možnimi stroški.
In v tem je moč Transpaka – da ima dobre rešitve in je vedno pripravljen poslušati stranko in njene težave ter želje; sposobni pa smo tudi vse skupaj vključiti v končno rešitev.
Ob tem, da se pusti odprta pot za naslednje korake – da pustimo odprte možnosti za dopolnitve oziroma nadgradnjo in da je lahko na naših linijah napolnjenih ali spakiranih čim več različnih steklenic in paketov.«
In če se takole generalno ozrete na prehojenih 24 let Transpaka? Kaj bi rekli?
»Res sem ponosen – odkrito povem – na ljudi, ki tu delajo. Ker nam je bilo težko priti v velike pivovarne; ampak ko smo prišli enkrat notri, smo vedno ponavljali projekte. Skozi globalizacijo smo sicer številne manjše stranke izgubili, a s pomočjo svojih velikih strank dobivamo potem povpraševanja celo z drugih kontinentov; iz Afrike recimo pa s vzhoda.
Tako je zdaj naše projekte najti v Zambiji, Mozambiku, Ruandi, Tanzaniji, Južni Afriki, Namibiji in v Gani. Vedno je tako, da, ko se ti nekje stvar zapira, se ti nekje drugje odpira. A zelo pomembno je, da vse kupce vzameš resno in korektno opraviš posel. Ker imidž, ki si ga gradiš, lahko hitreje zapraviš, kot si ga ustvarjal.«
Pa načrti? Kam sploh še, ko že imate vse?
»Nimamo vsega, še dolga je pot do tja. Vedno pa je treba imeti neke cilje, tudi drzne; sploh v tem turbulentnem svetu. Seveda si želimo prisotnosti in skozi to stabilnosti na čim več trgih. Ker je edini kontinent, kjer nas še ni, Avstralija, tam iščemo partnerja, s katerim bi stopili na ta trg; pa v Severno Ameriko.
Kažejo se neke rešitve… covid nas je malo ustavil, a zdaj je mogoče spet pravi čas, da pridemo tja, kjer nas še ni. Drugače pa vsaki globalizaciji sledi deglobalizacija, zato je naš cilj gotovo delati v Evropi, za katero tako ali tako vedno rečemo, da je naš, domači trg. Tukaj želimo najti stabilnost in slediti trendom.«
Starejše novice
Komentarji (0)