Slovesna maša v soboški stolnici.
V soboški stolnici je bila v nedeljo slovesna sveta maša, ki jo je prvič daroval novoimenovani soboški škof Janez Kozinc.
V množici vernikov, duhovnikov in gostov, ki so ga toplo sprejeli, se je škof Kozinc že ob začetku pridige zahvalil za iskreno dobrodošlico, ki jo je občutil že v Črenšovcih, in sedaj v Murski Soboti.
»Res se že počutim doma, sem doma, pomeni, sem v Murski Soboti,« je poudaril, z iskreno zahvalo vsem, ki so pripravili to praznično bogoslužje.
Božja beseda v vsakdanjem življenju
V svoji pridigi se je škof Kozinc osredotočil na razlago evangelija in njegove aktualnosti v vsakdanjem življenju. Poudaril je, da Bog želi, da bi bil vsak naš dan – šola, razvedrilo, šport, pa tudi trpljenje in križ – povezan z njim.
»Včasih se zdi, da nekaj, kar pripada Bogu, je stvar bolj cerkve, stolnice ali drugih cerkva, ampak morda še kakšne molitve, tam se čutimo res povezane z Bogom,« je dejal.
Škof je vernike povabil k razmisleku o priliki o oskrbništvu, ki jo je Bog dal človeku. Oskrbništvo je razložil kot čas, ki ga Bog podarja, in oskrbništvo stvari, ki so nam zaupane: naše stvarstvo, življenje, darovi, radosti in križi.
»Že naše stvarstvo, naše življenje, naše darove, radosti, pa tudi križe. To človek oskrbuje,« je poudaril.
Nagovoril je vse generacije: starše, ki so oskrbniki svojih otrok; mlade, ki morajo svojo mladost, čas in talente dobro oblikovati; ter odrasle, ki morajo ceniti in dobro upravljati vsakdanjik in življenje, ki jim ga Bog daje.
Modrost in velikodušnost nepravičnega oskrbnika
Podrobneje je razložil priliko o nepravičnem oskrbniku, ki ga gospodar pohvali zaradi modrosti, ko spremeni svojo taktiko. Oskrbnik se je odpovedal oderuškim obrestim, ki jih je zaračunaval, in tako razbremenil dolgove drugim.
»Ne tiste krivičnosti, ampak, da se je ta s preudarno in začel misliti, kako je treba upravljati njegovo premoženje,« je poudaril škof.
Kaj je naše upanje? Ljubezen in odpuščanje
Vernike je spodbudil k razmisleku, kako s svojim življenjem in oskrbništvom razodevati upanje v Božjo ljubezen.
Izpostavil je pomembnost preseganja samega sebe in deljenja obilja, ki nam ga Bog daje, tudi v majhnih stvareh. »Gospod ne terja od nas velikih stvari. Nekaj malega, nekaj drobnega. Nekaj, v čemer bom jaz prepoznal in bo svet prepoznal, da si ti moj sin, da si ti moje ljubljena hči.«
Stigma in osvobajanje od strahu
Škof se je dotaknil tudi teme stigme in težav pri velikodušnosti, zlasti do tistih, ki nam niso simpatični ali za katere menimo, da nam jemljejo čas in energijo.
Poudaril je klic k odpuščanju dolgov: »Tam posebej nas gospod vabim, da bi odpuščali grehe. Zaradi sebe in tudi zaradi drugih.«
Spomnil je na Kristusov zgled na križu, ki je vse nase prevzel iz ljubezni.
Za zmožnost odpuščanja in velikodušnosti je ključno osvoboditi se strahu, da bomo zaradi tega »ponižani« ali »lačni«.
Tri orodja za krepitev upanja
Škof je ponudil tri preprosta orodja za krepitev upanja:
- Občestvo: Druženje z drugimi verniki, ki verujejo in delijo svoj čas.
- Božja beseda: Preprosta, a močena z Duhom. Premišljevanje božje besede kali in raste, kot pšenica, ki obrodi sad.
- Zakramenti: Zlasti evharistija, kjer Bog iz našega skromnega kruha ustvari svoje telo.
Svojo prvo pridigo v soboški stolnici je novi škof sklenil s povabilom k živemu in veseljem polnemu življenju, z upanjem in zmožnostjo pridobivanja prijateljev, ki nas bodo sprejeli v večno bivališča.
Njegove besede so vernikom dale miselno popotnico, kako naj z odgovornostjo, ljubeznijo in velikodušnostjo živijo svoje oskrbništvo v luči vere.
