Trupel niso nikoli videle: Mame domnevno umrlih otrok so se združile v iskanju resnice

Na družbenem omrežju Facebook je pred tedni zaokrožila prošnja Mirjane Kolarič, ki meni, da njena sestra dvojčica ob rojstvu ni zares umrla. »Iščem sestro dvojčico,« je zapisala. Ob rojstvu v Mariboru so staršem povedali, da je umrla, a trupla deklice niso nikoli videli – Mirjana ima zato občutek, da je še vedno živa. 

Podobna je zgodba Jasmine Bekić, ki se je prav tako rodila v mariborski porodnišnici in išče sestro dvojčico. 

»Mami je rodila z carskim rezom, ko se je prebudila iz narkoze, so ji zdravniki in medicinske sestre rekle, da sem preživela samo jaz, druga naj bi bila mrtvorojena, kljub temu da sva obe bile zdrave do dneva poroda.

Mami je bilo rečeno, da bolje tako, ker bi druga bila invalid in naj bo srečna, da ima vsaj eno,« je zapisala v objavi na družbenih omrežjih. 

A ta primera nista edina.

Starši, ki iščejo otroke, so se združili v iskanju odgovorov

Po trditvah različnih skupin in organizacij naj bi bila zlasti v 70. in 80. letih na območju nekdanje Jugoslavije razvita trgovina z dojenčki. S tem se že dalj časa intenzivno ukvarjajo društva v Srbiji, ki navajajo, da naj bi bilo prodanih več kot 20 tisoč novorojenčkov. 

V javnosti v zadnjem času odmevajo tudi krute zgodbe o materah iz Slovenije, katerih otroke so takoj po porodu razglasili za mrtve, trupel jim niso pokazali, v roke so dobile le pomanjkljivo dokumentacijo. Veliko primerov je povezanih tudi z mariborsko porodnišnico.  

O domnevnih krajah dojenčkov so pred časom javno spregovorili tudi na parlamentarni Komisiji za peticije in človekove pravice. Pobudnica razprave je bila Simona Šeremet Kalanj, medicinska sestra, ki pomaga materam, ki sumijo, da njihovi novorojenčki v porodnišnicah niso umrli, pač pa so bili ukradeni.

Starši, ki otroke še zmeraj iščejo, so se združili in kot pravijo, ne bodo odnehali, dokler ne izvedo resnice o tem, če so njihovi otroci res umrli in kje so pokopani. 

S pobudnico razprave smo se pogovarjali o tem, kaj je skupno zgodbam staršem, ki so podvomili v smrt svojih otrok in kaj lahko v takih primerih storijo, da bi prišli resnici do dna. 

Simona Šermet Kalanj se je v zgodbo o ukradenih otrocih zapletla slučajno, ko je nekdo izmed njenih bližnjih iskal odgovore: »Moj prijatelj je imel dvom, da je posvojen in ni vedel, kako bi se lotil te zadeve, zato je pristopil k meni. Dala sem mu neka navodila iz glave, kakor sem mislila, da je prav in tako se je začelo.«

Ob tem je na spletu zasledila komentar mame, ki je zapisala, da je otrok njen otrok umrl v Mariboru in iskala nasvet, kako priti do dokumentacije: »Sem ji tam odgovorila in s to gospo sva zdaj veliki prijateljici.«

Po tem, ko je prvič priskočila na pomoč, je v tej zgodbi ostala.

Matere trupel niso nikoli videle, porodnišnica naj bi poskrbela za pogreb

Nanjo se je do zdaj obrnilo že ogromno staršev, ki dvomijo o smrti svojega otroka. »Do 43 sem štela, potem sem pa nehala,« pojasnjuje. Kot pravi, je bilo staršev, ki so pri njej poiskali pomoč, do zdaj vsaj 60, od tega je bilo okoli 40 primerov vezanih na mariborsko porodnišnico. 

»Skupno je to, da mamice niso videle trupel, niso smele dojenčka pokopati, povedali so jim zelo podobne diagnoze,« navaja Kalanj: »Nekaterim so rekli, da so še mlade, da bodo še rodile.« 

Prav tako bode v oči dejstvo, da ji bilo mamam rečeno, da bo za pogreb poskrbela porodnišnica, da ni potrebe, da bi mame imele stroške s pokopom: »Eni so rekli, da bodo otroka pokopali k nekomu v trugo, k nogam, drugi, da ga bodo k trebuhu prišili k enemu mrliču.« 

Številni so zato prepričani, da so žrtve trgovine z novorojenčki, ki naj bi v 70-ih in 80-ih letih potekala v naših porodnišnicah. Dojenčke naj bi jih prodali premožnim parom v tedanji Jugoslaviji in tujini.

Kalanj navaja, da je najstarejši primer, ki ga obravnava iz leta 1965, nato si sledijo vse v devetdeseta.  

Starši v porodnišnici zaupali zdravnikom

Kako se starši soočajo z izgubo otrok? »Seveda, da težko,« poudarja Kalanj.

»V danem trenutku, ko jim je bilo povedano, da je otrok mrtev, so verjeli. Bilo je tako, da so bili zdravniki bogovi v belem,« pravi: »Saj so še vedno, ampak malo izgubljajo to božjo podobo.«

Staršem, ki jo kontaktirajo za pomoč, najprej svetuje, da zberejo vso dokumentacijo: »Mi jim pošljemo pripravljen obrazec, na katerem piše, kaj vse morajo zbrati. Ko to zberejo, potem iščemo nepravilnosti v tej dokumentaciji. Ker, saj veste, noben zločin ni popoln in tudi ta ni. Napake se kar hitro ugotovijo.« A kot pravi, imajo starši pri pridobivanju dokumentacije velike težave. 

Primere so do zdaj predajali na državno tožilstvo: »Zdaj pa so primeri dani na specializirano državno tožilstvo, kjer se ukvarjajo s krajo oziroma s trgovino z ljudmi. Potem gre pa postopek naprej, da se to razišče, da se zaslišijo še živeče osebe, da se pokliče starše.«

Kalanj pojasnjuje, da so se za informacije o pokopu domnevno preminulih otrok, obrnili na pokopališče v Mariboru in na Žale: »Do sedaj smo dobili dva odgovora. Za enega otroka iz Maribora, da je pokopan nekje v skupnem grobu, ampak ne vemo, kje ta grob je, ker nam niso znali pojasniti.«

Točno lokacijo so dobili za enega otroka iz Žal: »Ali je ta otrok tam res pokopan ali ni, jaz ne morem trditi, ker za to bi bila potrebna ekshumacija oziroma prekop groba in analiza DNK.«

Našli »umrlo« dvojčico osebe, rojene v Mariboru

So kateri starši prišli do odgovorov? Kot razlaga Kalanj, so našli dvojčico osebe, ki je bila rojena v mariborski porodnišnici. 

»Za eno od dvojčic, za katero so rekli, da je umrla, imamo vso dokumentacijo, mrliški list, ona je zavedena v mrliško knjigo,« navaja: »Je pa tukaj manjkalo potrdilo o smrti in vzrok smrti. Njena dvojčica je šla na upravno enoto po potrdilo, tako kot sem jo napotila, niso ga imeli. So ji pisno svetovali, naj se obrne na bolnico, bolnica ga tudi ni imela.«

Kot pravi, se je zato pojavil velik sum, da v tem primeru nekaj ni tako, kot bi moralo biti. »In tako se je tudi izkazalo. Ta dojenčica je bila prodana takoj, ko je pridobila na teži. Mi smo jo našli v eni od držav bivše Jugoslavije, odvzeli bris za DNK in čakamo rezultate.«

»Vemo, da se bo ta rezultat 100 odstotno ujemal, o tem sploh ni dvoma,« dodaja. 

Ravno tako bodo naredili DNK analizo posvojene deklice, ki je bila v Slovenijo prenesena iz Srbije: »Ona je vedela, da je posvojena, ampak ni vedela, da je kupljena.« DNK analizo bodo opravili, ko bo šla v Srbijo k biološki mami. 

Ob tem imajo še en tak primer: »O njem ne morem kaj več povedati, je pa tudi iz Maribora, čaka se DNK analiza.«

»Vsak dvom v smrt svojega otroka je treba raziskati«

V Univerzitetnem kliničnem centru Maribor so za Mariborinfo sicer povedali, da je bil pod okriljem uprave kriminalistične policije v začetku leta 2020 uveden predkazenski postopek v smislu preverjanja navedb v medijih, ki so podobne tovrstnim: »V postopku nepravilnosti niso bile dokazane.«

»Vsak dvom v smrt svojega otroka je treba raziskati,« pravi Kalanj. Poudarja, da ne trdi, da so vsi otroci iz obravnavanih primerov res živi: »Ne rečem tudi, da so vsi umrli. Dokler stvari ne raziščeš, pač ne veš.« 

»Po pregledu dokumentacije je veliko več verjetnosti, da ta otrok nekje je, kot pa da je zares umrl,« navaja, da to izhaja iz tega, da večina teh navidezno pokojnih otrok nima potrdila o smrti in o vzroku smrti. In da ni natančnih informacij o tem, kje naj bi bil otrok pokopan.